ISLAMSKA SKUPNOST V REPUBLIKI SLOVENIJI
Zgodovinski razvoj islamskega učenja, prisotnosti ideje islama in muslimanov na področju Republike Slovenije lahko razdelimo v nekaj faz. Prva je povezana s šestnajstim stoletjem in upadi Osmanske vojske na določena področja tega ozemlja. To je pustilo močne posledice v zgodovinskem spominu ljudi v Sloveniji kot tudi v mnogih segmentih ljudskega delovanja: književnosti, zgodovine, umetnosti in tudi na odnosu na samo religijo islam in muslimane nasploh. To nam dokazujejo mnoga dela v slovenščini.
Druga faza je po Avstro-ogrski okupaciji Bosne in Hercegovine leta 1878, ko je bistveno število bosanskih muslimanov prvič postalo član evropskega kulturnega ambijenta. V tem obdobju so bosanski muslimani živeli v istem Carstvu kot prebivalstvo v Sloveniji – v Avstro-ogrski. Tretja faza je jugoslovansko obdobje ki je imelo nekoliko manjših časovnih obdobij in je trajalo z majhnimi prekinitvami od 1918 do 1991. leta.
Četrta faza je od osamosvojitve Republike Slovenije do danes. Nemogoče je pregledati položaj in razumeti stanje islama in muslimanov v Sloveniji in pri tem zanemariti poglede na vsa našteta obdobja in resno ne obdelati vseh elementov, ki so povezani z vsakim od naštetih zgodovinskih in družbenih kontekstov. Tako je za obdobje od 16. stoletja pa skoraj do konca 19. stoletja viden in dominanten odnos do Turkov kot nosilcev in predstavnikov islama. Ta zgodovinski pregled je pomemben za pogovore o islamu, za nekatere tudi v modernem kontekstu, v katerem prevladujejo povsem drugačna mišljenja. Avstro-ogrsko obdobje je za muslimane zelo pomembno. Takrat so se muslimani soočili s krščansko evropsko kulturo, spoznali so se z novim, do takrat še neznanim, svetom in doživeli nekakšno vrsto kulturno civilizacijskega šoka. To nam dokazujejo mnoga dela, vprašanja in dileme ki so jih napisali muslimanski avtorji v bosanskem jeziku, turščini in v nemščini. Na žalost je vsega tega malo v slovenščini. Vendar obstajajo tudi drugi dokazi. Avstro-ogrska je v svojo vojsko poklicala tudi mlade fante iz BIH. Kar veliko število ubitih muslimanov je pokopanih v Sloveniji. To so bili bosanski muslimani ki so pustili svoja življenja na evropskih tleh. Največje število označenih grobov se nahaja na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom. Veliko drugih grobov sploh ni ohranjenih. Na žalost zaradi tega, ker ne obstaja naša zavest o tem problemu, zaradi pozabljanja v bosanskem in muslimanskem spominu pa tudi zaradi zavestnega ignoriranja tega problema s strani nadležnih organov, ti grobovi niso ustrezno označeni. Oni imajo pravico imeti oznake, ki se skladajo oziroma ki ustrezajo njihovi veri in kulturi, to je civilizacijska vrednota, za katero so dali svoja življenja, medtem ko so težili k svobodi in enakopravnosti Evropejcev. Ni nam znano da tudi drugod po svetu muslimani ležijo pokopani pod simboli, ki ne ustrezajo njihovim verovanjem. Naša odgovornost je, da poskušamo primerno rešiti ta problem saj so oni zgradili prvo džamijo (mošejo) v Sloveniji pred devetdesetimi leti.
Prve skupine muslimanov so prihajale v Slovenijo v obdobju Jugoslavije (1918 – 1941), bistveno močnejši val ekonomske migracije pa se je zgodil po drugi svetovni vojni. Največje število muslimanov je prišlo iz BIH, posebej iz unsko-sanskega, banjaluškega, tuzlanskega območja, kasneje pa tudi iz Sandžaka. Torej, večina muslimanov v Sloveniji ima bošnjaško poreklo. Koncem šestdesetih let 20. stoletja se je v Slovenijo priselilo tudi veliko število muslimanov Albancev iz Makedonije in s Kosova. Muslimanski mozaik so dodatno dopolnili še muslimani iz Makedonije, Goranci, Turki, Arabci, itd. Četudi je Slovenija od druge svetovne vojne do leta 1991 bila v Jugoslaviji, katere vladna ideologija je bila totalitarno komunistično usmerjena, se religijska identiteta ni razvijala, tako tudi ne islamska. Vse je bilo povezano z resnim problemom negiranja pravic muslimanov v BiH in Albancev s katerim so se srečevali na Kosovu in v Makedoniji. Po padcu komunizma se je odnos do religije spremenil v celi jugovzhodni Evropi, predvsem v bivšem komunističnem bloku, seveda tudi v Sloveniji.
Organizacijski ustroj Islamske skupnosti v Sloveniji
Organizacijski ustroj in institucionalno povezovanje muslimanov v Sloveniji se je razvijalo pod vplivom Islamske skupnosti iz BiH.
Muslimani so si celo dvajseto stoletje prizadevali k temu, da uveljavijo muslimansko identiteto v evropskih državah, v katerih živijo avtohtoni evropski muslimani. Nemogoča je zgodovina Islamske skupnosti v Sloveniji in zavest o prisotnosti muslimanov v tej državi brez Islamske skupnosti v BIH v obdobju Avstro-ogrske, pa tudi kasneje v Jugoslaviji, Mešihata Islamske skupnosti za BIH, Hrvaško in Slovenijo, pa tudi Mešihata Islamske skupnosti na Hrvaškem in v Sloveniji vse do končnega organiziranja Islamske skupnosti v Sloveniji, leta 1994. Več kot eno stoletje se je z religioznimi islamskimi vprašanji ukvarjala ulema iz Sarajeva. Islamska skupnost v Sloveniji je hvaležna reisul-ulemi, rahmetli (pokojnemu) Naimu Hadžiabdiću, rahmetli (pokojnima) dr. Ahmedu Smajloviću in Abdurrahmanu Hukiću ter vodstvu tedanjega Rijaseta v Jugoslaviji in Mešihata za BIH, Hrvaško in Slovenijo, ki so pripomogle da muslimani v Ljubljani kupijo objekt v Ljubljani, ki je zaznamoval štiri desetletja organiziranega islamskega verskega življenja v tem mestu. Seveda je ideja o nakupu objekta nastala v Ljubljani. Večina takrat prisotnih se spominja, da je največ zaslug za to imel rahmetli (pokojni) Adil Begović. Zaradi tega, ker v Ljubljani muslimani nimajo primernega pokopališča oziroma parcele, na katerem bi lahko bili pokopani po svojih verovanjih in kulturi, je Adil Begović pokopan v Mali Kladuši v BIH.
Ljubljanski džemat je bil do leta 1991 edini organizirani džemat, ki je imel svojega imama. Muslimani v Sloveniji so pozitivno sprejeli osamosvojitev Republike Slovenije. Takrat je imela Islamska skupnost zelo jasne in odprte poglede ter razlagala ljudem, da je to prava pot njihove afirmacije v državi Sloveniji. Torej, treba je biti seznanjen s tem, da je Islamska skupnost v Sloveniji dala svoj prispevek k osamosvajanju Slovenije. Takratni predsednik Odbora Islamske skupnosti Jesenice, rahmetli (pokojni) Selim Idrizi, je napisal pismo županu občine Jesenice, da se tudi muslimani priporočajo v boju za osamosvojitev Slovenije.
Da bi se resno in analitično pregledalo obdobje Islamske skupnosti v Sloveniji od njene osamosvojitve 1994 do danes in ustanavljanja Mešihata Islamske skupnosti v Sloveniji, je potrebna zgodovinska distanca. Veliko število ljudi, ki so danes aktivni člani islamske skupnosti so priče nastajanja, razvoja, napredovanja in nazadovanja Islamske skupnosti v Sloveniji.