Na drugem javnem posvetu z naslovom Šola za vse: kaj pa prehrana je podan poudarek na rešitvah za osnovnošolske in vrtčevske otroke, ki ne jedo svinjine. Sogovorniki so soglašali s tem, da prilagajanje jedilnikov ne zahteva dodatnega denarja in kadrov.
Ela Porić, vodja delovne skupine, ki pri Islamski skupnosti v Sloveniji spremlja področje prehrane v javnih vrtcih in šolah, je predstavila ugotovitve raziskave jedilnikov v več kot 400 slovenskih osnovnih šolah v dveh tednih marca in aprila letos. »Primerjava pokaže, da so Smernice prehranjevanja, ki so stopile v veljavo z lanskim šolskim letom in omejujejo rabo rdečega mesa, prinesle nekaj sprememb na bolje, saj je svinjine na jedilnikih manj. Še vedno pa je zaskrbljujoče, da je svinjina na jedilniku ene od šol 15-krat mesečno.«
Strokovnjakinja za področje šolske prehrane z Zavoda za šolstvo Irena Simčič je te ugotovitve komentirala z zgovornim: »Kar streslo me je, ko sem videla te jedilnike. To je tudi z vidika zdravstvenih smernic o zdravi prehrani nesprejemljivo.«
Kot kažejo ugotovitve analize šolskih jedilnikov, je svinjina bolj kot pri malicah, kjer je prisotna le še v 15 odstotkih jedilnikov, težava, ko gre za kosila. Kar 42 odstotkov šol ima kosilo s svinjino dvakrat tedensko, 11 odstotkov pa trikrat.
Šole na očitke o tem, da številni otroci, ki svinjine ne jedo iz verskih razlogov, ostajajo lačni, kar je posebej izrazito, ko je svinjina na jedilniku tako za malico kot kosilo v istem dnevu, odgovarjajo, da so dolžne dosledno izpolnjevati zahteve po medicinsko predpisanih dietah in da versko pogojene prehranske posebnosti to niso. A raziskava islamske skupnosti kaže nasprotno.
Na pepelnično sredo, ki je pri kristjanih začetek postnega obdobja, je imelo prilagojen brezmesni jedilnik kar 92 odstotkov šol, še višji pa je bil odstotek šol z brezmesnim jedilnikom na veliki petek. 14 osnovnih šol je imelo 18. aprila letos, na veliki petek, pouka prost dan.
»To pomeni, da so prilagoditve jedilnikov, ki izhajajo iz verskih običajev in tradicije, mogoče,« pravi Porić. »Mi tak pristop k oblikovanju jedilnikov v šolah pozdravljamo in zagovarjamo, le da se sprašujemo, zakaj so prilagoditve vedno samo po meri večine, ne pa tudi manjšin, kljub zavedanju, da gre pri naslavljanju vprašanja šolskih obrokov brez svinjine za ustavno materijo.« Raziskava je pokazala tudi to, da je med 400 in več analiziranimi šolami le osem takšnih, ki na jedilnikih jasno napišejo kratico sv., kar označuje, da gre za svinjsko meso. »To je sicer šest več kot lani, vseeno pa govorimo o zelo majhnem napredku. Precejšen del tega izziva je mogoče rešiti že samo z doslednim upoštevanjem Smernic za prehranjevanje.«
Jedi s svinjino postanejo za otroke iz muslimanskih družin še večja težava, ko gre za šolo v naravi. Številni otroci se zato šole v naravi ne udeležijo, saj jim v šolah posredujejo informacijo, da jedilnikov zanje ne morejo spreminjati.
»Ko s strani šol prejmemo informacije, da k nam prihajajo otroci s prehranskimi posebnostmi, se temu poskušamo maksimalno prilagoditi. Če sem odkrit, je prilagajanje še najenostavneje, ko je treba eno vrsto mesa zamenjati z drugo.« Tako je Branko Kumer, direktor Centra za šolske in obšolske dejavnosti, opisal njihov pristop k odzivanju na potrebe otrok in izpostavil, da morajo starši šole obvestiti o tem, da njihov otrok ne je svinjine, ta pa je to informacijo dolžna pravočasno deliti z enoto centra za šolske in obšolske dejavnosti. In ko šole tega ne storijo? »Takrat naj starši vztrajajo. Nihče, najmanj mi, si ne želi, da pridejo otroci za pet dni v šolo v naravi in so pri nas zaradi pomanjkljive in neustrezne komunikacije lačni.«
Ali lahko skupnost muslimanov, ko gre za razumevanje različnosti in spoštovanje versko pogojenih prehranskih posebnosti, računa na podporo ustanov, kakršna je Zagovornik načela enakosti? Na to vprašanje je Miha Lobnik, ki funkcijo zagovornika opravlja že drugi mandat, odgovoril s podatki iz javnomnenjskih raziskav, ki kažejo na to, da v Sloveniji kar polovica prebivalstva težko sprejema nekatere posebnosti, ki so značilne za muslimane. »Vendar pa ostajam optimist in vidim tudi v razpravah, kot je današnja, korak k temu, da ne le ugotavljamo, kakšne so razmere v družbi, kakšna je klima, ampak pomagamo oblikovati rešitve, ki v praksi delujejo.« Izpostavljanje šol, ki so našle dober način za to, da je na njihovih jedilnikih tudi hrana, primerna za ljudi s prehranskimi posebnostmi, se mu zdi eden od ustreznih načinov za odpravljanje razlik.
Ena takih je Osnovna šola Hajdina, kjer so jedilnike za otroke, ki ne jedo svinjine, prilagodili brez težav. Kot je dejal njen ravnatelj Mitja Vidovič, so prilagajanje jedilnikov predlagali zaposleni v šolski kuhinji. »Opazili so, da nekateri otroci ne pojedo kosila, ko je na jedilniku svinjina. Otroci sami niso ničesar zahtevali ali se pritoževali. Nam pa ni bilo vseeno, ker ne želimo, da so naši otroci lačni. In smo našli rešitev, ki ni niti organizacijski niti kak drug zalogaj. Otroci, ki ne jedo svinjine, dobijo piščančje meso.«
V pogovoru je še izpostavil, da se v njihovi šoli tudi sicer področju prehrane temeljito posvečajo. »Če bi vprašali otroke, kaj bi radi jedli, bi verjetno dobili toliko odgovorov, kolikor je otrok. In če bi šlo, bi se tudi temu radi približali, a dejstvo je, da poskušamo z jedilniki zadostiti vsem, ki imajo ali medicinsko predpisano dieto ali druge razloge, zaradi katerih določena vrsta živil ali jedi zanje ni sprejemljiva. Tudi to je po našem mnenju del našega poslanstva.«
Ali bi bil tak pristop rešitev tudi za druge šole v Sloveniji?
Irena Simčič je temu pritrdila. »Res je, imamo šole z zelo različnimi zmožnostmi, ko gre za organizacijo šolske prehrane, a to, kar počnejo v Hajdini, bi lahko počeli povsod.« Tudi ona se je strinjala s tem, da se pri vprašanju jedilnikov brez svinjine odraža odnos naše družbe do manjšin, zato »je nujen dialog, odprt pogovor in osveščanje« o položaju otrok, ki so zaradi tega, ker pri obrokih s svinjino ostajajo brez kosila ali malice, ne le lačni, pač pa tudi v stiskah.
V razpravi je bila večkrat izpostavljena dobra volja, ki je ključ do rešitve na šolah, kjer otroci iz muslimanskih družin dobivajo prilagojene obroke. »Dobra volja, to že, vendar pa bi morali kot skupnost stremeti k temu, da bi šole prošnje staršev jemale resno in z željo po tem, da najdejo rešitev. Danes smo videli, da te niso nekaj nemogočega in če bo treba, bom tudi s svojega naslova nagovoril vodstva šol in jih pozval k temu, da postanejo šolski jedilniki večji odraz tega, kar radi rečemo, da smo – vključujoči.« Tako je Lobnik ponazoril svojo pripravljenost, da pripomore k hitrejšim spremembam, ki jih muslimanska skupnost pričakuje z veliko mero potrpežljivosti in razumevanja sistemskih danosti.
Namestnik ljubljanskega muftija mag. Nevres Mustafić je denimo izpostavil, »da je področje vzgoje in izobraževanja danes eno najobčutljivejših družbenih polj. V času, ko ima skoraj vsak svoje mnenje o tem, kaj bi morali učitelji početi, se pogosto pozablja, da je njihovo poslanstvo eno najzahtevnejših. Učitelji nosijo odgovornost ne le za znanje, temveč za oblikovanje širše družbene skupnosti, in to v svetu, ki se hitro spreminja in pogosto izgublja občutek za mero, poslušanje, spoštovanje drugega. Zato moramo avtoriteto učiteljev in šole kot celote ohranjati in krepiti, vendar jo hkrati razumeti kot avtoriteto, ki temelji na empatiji, dialogu in občutku za vse učence. V tem se skriva bistvo enakopravnosti; resnična enakopravnost se ne kaže v enotnosti ukrepov, temveč v sposobnosti razumeti in spoštovati različne potrebe učencev.« Ali, kot je razpravo sklenila Ela Porić: »Vsakič, ko odpremo vprašanje šolske prehrane, se nam v spominu odvrti izkušnja z gradnjo džamije v Ljubljani. Lahko jo primerjamo s tem vprašanjem v smislu, da zbuja popolnoma enake občutke in vprašanja o sprejetosti in vključenosti v slovensko družbo.«
