Cankarjev dom je v ponedeljek, 27. 1. 2025, gostil drugi pogovorni večer v okviru spremljevalnega programa ob razstavi Vesti, ki niso zbudile vesti, ki je del spominskega programa ob 30. obletnici genocida v Srebrenici.
Dr. Ali Žerdin se je v pogovoru s priznano strokovnjakinjo s področja mednarodnega prava, profesorico na ljubljanski pravni fakulteti dr. Vasilko Sancin, najprej navezal na etimološki izvor besede genocid.
“Besedo, ki danes označuje zločin vseh zločinov, je skoval poljski pravnik Raphael Lemkin, ki je leta 1939 emigriral najprej na Švedsko, od tam pa v ZDA. Ne gredo mu le zasluge za besedo genocid, pač pa predvsem za to, da se je mednarodna skupnost po drugi svetovni vojni lotila in slednjič sprejela pravno zavezujoče dokumente, ki obravnavajo genocid.”
Mejnik v mednarodnem pravu je bilo sprejetje konvencije o kaznovanju genocida, ki jo je OZN sprejela 1948.
Lemkin je, kot je znano, želel, da bi bila pravna opredelitev genocida širša, vendar države članice OZN že tedaj niso bile naklonjene ostrejšemu nadzoru nad njihovim ravnanjem.
Kljub temu je bila, kot je v pogovoru izpostavila dr. Sancin, ta konvencija dolga desetletja dovolj dober preprečevalni mednarodno pravni mehanizem.
Šele z genocidoma v Ruandi in Bosni smo doživeli globok civilizacijski zdrs in prve sodne postopke, ki so izhajali iz kršitev konvencije.
Postopki pred mednarodnim sodiščem za zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki je bilo v Haagu ustanovljeno v začetku devetdesetih, so trajali dolgo in po mnenju obeh sogovornikov niso ustvarili vtisa učinkovitosti in pravičnosti. Kot je spomnil dr. Žerdin, je bil obseg obsodb skromen.
“Za genocid v Ruandi je sodišče izreklo skoraj 100 obsodilnih sodb za zločine, v Bosni komaj 10.”
Spomniti velja, da je mednarodno sodišče že leta 1993 Srbiji naložilo, da je dolžna storiti vse, kar je v njeni moči, da prepreči genocidna dejanja struktur in organizacij, ki so pod njenim posrednim in neposrednim nadzorom. Pravni okvir, ki bi lahko ustavil pokole Bošnjakov, je torej obstajal. A ni zalegel. Sodišče je prve obsodilne sodbe sprejelo skoraj 15 let kasneje.
Del razlogov gre gotovo iskati v tem, da se sodišča niso mogla opirati na sodno prakso, saj je do tedaj skoraj ni bilo. Del razlogov pa tiči v strokovni zahtevnosti postopkov. Dokazovanje genocida je zahteven in dolgotrajen postopek, v katerem je treba nedvoumno dokazati t. i. specialni namen. “Vedeti moramo, da mednarodna sodišča obravnavajo le del primerov, navadno gre za vrhove političnih ali vojaških struktur. Vse druge zadeve ostanejo na ravni nacionalnih sodišč. Tam pa številni postopki niso uspešni tudi zato, ker zahtevajo močan pravosodni aparat, z njim povezana sredstva in ustrezno podporo, tudi politično.”
Poleg tega številne pobude, ki bi lahko vodile v obsodbe držav ali posameznikov, padejo na varnostnem svetu OZN. Instrument veta, ki ga imajo stalne članice varnostnega sveta, je v občutljivih primerih, ki zadevajo odnose med posameznimi državami, vselej aktiviran.
Dr. Sancin je opozorila na po njenem nevarne trende na področju mednarodnega prava. “Smo na točki preloma. Napredovali smo na področju dokumentov, ki kodificirajo pravno razumevanje genocida. Vidimo pa, da imajo države na voljo vedno manj sredstev za delovanje ustanov, ki pokrivajo področje mednarodnih odnosov in posebej kršitev temeljnih dokumentov.”
Spreobračanje zgodovinskih dejstev, cinična relativizacija zločinov, njihovo zanikanje … Vse to so po njenem prepričanju nevarna opozorila o nazadovanju zavedanja nevarnosti ponovitve najhujših zločinov zoper človečnost. »Nepriznavanje dejstev je pravno irelevantno. Ima pa velik vpliv na širšo družbo in lahko vodi v nevarne procese.«
Zato je toliko pomembneje razvijati preventivne aktivnosti, ozaveščati ljudi, zlasti mlade, in vztrajati pri razumevanju genocida. »Genocid se nikdar ne zgodi naenkrat čez noč. Gre za vrh dolgotrajnih dejanj in procesov, ki imajo skupne značilnosti, ne glede na to, kdaj in kje so se zgodili.«
Kot je dodal dr. Žerdin, argument moči v odnosih med državami v zadnjih 50 letih ni bil nikoli bolj izpostavljen, kot je danes.
In se ob tem vprašal, ali je mednarodno pravo sploh še živo.
Vprašati se moramo, ali bi bile razmere na področju varstva človekovih pravic in spoštovanja pravno zavezujočih dokumentov slabše, če mednarodnega prava in njegovih instrumentov ne bi bilo, je njegovo skorajda retorično vprašanje dopolnila dr. Sancin. »Žal je tudi mednarodno pravo zgolj blagi prosvetitelj narodov. Nimamo mehanizmov, ki bi države prisilile v karkoli.« To se po njenem odraža v številnih aktualnih primerih, kjer države izigravajo mednarodne konvencije in dolgo veljavna pravila igre.
80 let potem, ko je ruska Rdeča armada osvobodila nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz – obletnica je bila prav na dan pogovora – je še kako umestno vprašanje učinkovitosti mednarodnih organizacij zoper genocidna dejanja, ki jih spremljamo v Izraelu. Na to so opozorili tudi obiskovalci pogovornega večera v polnem Klubu Cankarjevega doma Bo meddržavno sodišče v Haagu sploh kdaj sprejelo sodbo v primeru izraelskih oblasti? Bodo odgovorni za pomor Palestincev kdaj stopili pred sodnike?
Ta vprašanja ostajajo brez jasnega odgovora. Ostaja le upanje, da bo tolikokrat izrečeni poziv Nikoli več nekoč zalegel.












