V knjižnici Averroes na polici, označeni z oznako “Poezija”, najdemo knjigo Rumijeve poezije z naslovom “Zakladi duše”. Ta zbirka vsebuje pesmi Dželaludina Rumija (1207–1273), perzijskega pesnika, pravnika in sufijskega učenjaka, ki je s svojo poezijo in mističnim učenjem pustil globok pečat v svetovni književnosti in duhovnosti.
Rumi, ustanovitelj reda plešočih dervišev, je svoje pesmi napisal s strastjo do enosti z božanskim, ljubeznijo do Boga in globoko osebno preobrazbo. Njegova dela so prežeta z mistiko in humanizmom, kar je močno vplivalo na razvoj sufizma, mistične veje islama, ki poudarja neposredno izkušnjo božanske ljubezni in enosti z Bogom.
Eden ključnih trenutkov v Rumijevem življenju je bilo srečanje s Šamsom iz Tabriza, srečanje ki je spremenilo Rumijevo duhovno pot. Pred srečanjem s Šamsom je bil Rumi ugleden pravnik in teolog, vendar se je po srečanju povsem posvetil pisanju poezije. Šams je v Rumiju prebudil globoko duhovno hrepenenje, kar je postalo osrednja tema številnih njegovih pesmi, v katerih izraža veselje in bolečino, ki sta spremljala njuno prijateljstvo.
V knjigi “Zakladi duše” Rumi pogosto opeva poezijo, glasbo in ples kot različne poti do Boga. Njegove pesmi odražajo hrepenenje po združitvi z ljubljenim, od katerega smo bili ločeni. Tako lahko v njegovi poeziji zaznamo mističen humanizem, ki presega verske in kulturne meje. V verzih, kot so:
Nekoč sem bil sramežljiv in zadržan. Zaradi tebe sem začel peti. Nekoč se nisem dotaknil stvari, ki so bile postavljene na mizo, zdaj kličem, naj prinesejo še več. V mračnem dostojanstvu sem sedel na preprogi in molil, zdaj pa mimo mene teka igriva otročad in mi kaže osle.
Rumi izraža transformacijo, ki jo je doživel pod vplivom božanske ljubezni, ki ga je osvobodila sramežljivosti in zadržanosti ter ga ponesla v ekstazo petja in plesa.
Rumijeva poezija in učenje sta pomagala širiti sufizem kot povezovalno in univerzalno filozofijo. V Rumijevih pesmih se ta filozofija izraža v obliki hrepenenja po združitvi z božanskim, ki ga prikazuje kot Ljubljenega. Rumi v svojih delih ne ločuje med pripadniki različnih ver, ampak jih vidi kot enake med enakimi, kar se odraža v njegovih naukih:
Ko za kratek trenutek izstopiš iz časa, vsa odvisnost zbledi; takrat postaneš domač z nečim, kar ne pozna navezanosti.
Ta verz izpostavlja idejo, da je duhovna svoboda dosegljiva le, ko presežemo posvetne navezanosti in vstopimo v stanje brezčasne povezanosti z božanskim.
Včasih Ljubezen najslajša, se sprašujem, ali si bila samo sen dolge zimske noči, sen pomladnih dni in zlate svetlobe, ki svoje žarke meče na zaledenelo srce; sen vina, ki s čustvom napolni omamljeno oko? In sprašujem se, Ljubezen najslajša, ali naj pijem to temno rdeče vino ali naj raje jočem; vsaka solza je obrušen kamen, v katerem je vklesan Tvoj obraz; molitvenik, ob katerem se spominjam Tvojega imena. V spomin Te znam priklicati v mnogih prispodobah, prav zares, četudi so bile morda samo sanje.
Zgornja pesem izraža globoko osebno izkušnjo ljubezni in hrepenenja, ki je razumljiva in dostopna ljudem različnih kultur in ver.
Rumi začne s tem, da se sprašuje, ali je ljubezen, ki jo je občutil, resnična ali le iluzija, sen. Te vrstice izražajo občutek negotovosti glede resničnosti ljubezni. Ljubezen se primerja s sanjami in vinom, kar nakazuje na njeno omamno, a morda neresnično naravo. Sen dolge zimske noči in pomladnih dni predstavlja prehode in cikle v življenju, kjer je ljubezen prisotna kot nekaj čarobnega, vendar tudi prehodnega.
Naslednji del pesmi prikazuje Rumijevo notranjo dilemo glede doživljanja ljubezni:
In sprašujem se, Ljubezen najslajša, ali naj pijem to temno rdeče vino ali naj raje jočem; vsaka solza je obrušen kamen, v katerem je vklesan Tvoj obraz; molitvenik, ob katerem se spominjam Tvojega imena.
Tukaj se Rumi sooča z vprašanjem, ali naj se prepusti užitkom ljubezni ali naj se preda bolečini in žalosti. Vsaka solza je opisana kot obrušen kamen z vklesanim obrazom Ljubljenega, kar ponazarja, kako vsaka boleča izkušnja ljubezni še vedno nosi podobo ljubljene osebe in ima svojo vrednost. Solze postanejo molitvenik, sredstvo za spominjanje in čaščenje ljubljene osebe, kar poudarja duhovno dimenzijo Rumijeve ljubezni.
V zadnjih vrsticah pesmi pa Rumi priznava, da lahko ljubezen obstaja v mnogih prispodobah, četudi so bile morda le sanje:
V spomin Te znam priklicati v mnogih prispodobah, prav zares, četudi so bile morda samo sanje.
Ta vrstica nakazuje, da je ljubezen, ne glede na to, ali je resnična ali le iluzija, globoko vtisnjena v njegovo zavest in srce. Rumi je sposoben priklicati spomin na ljubljeno osebo v različnih oblikah in simbolih, kar kaže na njegovo sposobnost, da ljubezen preoblikuje v nekaj trajnega in večnega, kljub njenemu minljivemu in morda sanjskemu značaju.
V knjigi “Zakladi duše” najdemo globoko osebne in univerzalne resnice, ki so navdihovale generacije in še naprej odmevajo v srcih bralcev po vsem svetu. Rumi nas s svojimi pesmimi vodi po poti duhovne rasti, kjer se poezija, glasba in ples prepletajo v ekstatičnem iskanju božanskega.
Seveda pa Rumi ni edini pesnik, ki krasi police Knjižnice Averroes. Med brskanjem po policah lahko odkrijemo tudi številne druge islamske pesnike, ki s svojimi deli raziskujejo mistične in duhovne dimenzije življenja. Knjižnica Averroes je kraj, kjer se lahko potopimo v bogato literarno dediščino islamskega sveta in odkrijemo zaklade, ki nas navdihujejo in povezujejo skozi moč besede.
Program “Knjižni odsevi” je inovativna pobuda naše specializirane knjižnice Averroes, namenjena raziskovanju in predstavljanju globokih vpogledov v tematike, za katere menimo, da so pomembne. Skozi ta program želimo poudariti pomen branja in učenja, s čimer obogatimo razumevanje sveta okoli nas. “Knjižni odsevi” ponujajo edinstvene priložnosti za poglobljeno razumevanje različnih področij, od umetnosti in znanosti do družbenih vprašanj, s tem pa spodbuja dialog in razpravo med bralci. Obiščite nas in obogatite svojo ljubezen do branja in vseživljenjskega učenja.