Hadži Himzo Grapkić (21. 3. 1952 – 25. 12. 2020)

Smrt je človeku za petami, vedno bežimo od nje toda ona nas vedno dohiti in zapečati naše tuzemno življenje. Minilo je že štirideset dni odkar se je končalo fizično življenje hadži Himze Grapkića, plemenitega, dobrohotnega očeta, moža, prijatelja in velikega vakifa (donatorja) Muslimanskega kulturnega centra in džamije v Ljubljani. Rahmetli Himzo Grapkić je bil rojen 21. marca 1952 v Stjepan Polju pri Gračanici v Bosni in Hercegovini. Njegovi starši rahmetli Abida in Šerif sta imela sedem otrok, štiri sinove in tri hčere. V zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja se je Himzo Grapkić zaposlil v Sloveniji, delal je v SCT-eju kot poslovodja. Kasneje je ustanovil svoje podjetje. Himzo in njegova življenjska sopotnica Fadila sta se poročila davnega 1974. leta. Od 1975 sta skupaj živela v Sloveniji. Rahmetli Himzo in Fadila imata dva sinova, Mirsad in Samir. Oba sta poročena in živita v Sloveniji. Himzo in Fadila sta vzorna in posnemanja dragocen zakonski par. Rahmetli hadži Himzo je umrl 25. decembra 2020. Dženaza-namaz (pogrebni obred) in pokop sta bila 29. decembra 2020 v Domžalah. Dženazo namaz je vodil mufti Nedžad Grabus.

Rahmetli Himzo je bil skrben in ljubeč mož, oče in brat. Ljubil je svoje bližnje in daljne sorodnike, praktično je pokazal kako se v praksi sledi sunnet (način življenja) Muhammeda, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir, v zvezi z ohranjanjem sorodstvenih vezi. Užival je v potovanjih in druženjih. Krona njegovih potovanj je bilo romanje v Mekko, skupaj s hadži Fadilo leta 2009. Himzo je svoje goste vedno dočakal kot da je bajram. Imel je več talentov. Njegove karakterne značilnosti, ljubezen, človečnost, smisel za humor, dobronamernost in nevsiljivost so mu pomagale, da je bil med ljudmi spoštovan in vedno dobrodošel v družbi in džematu. Zato se je, ne glede na ukrepe v zvezi s pandemijo COVID-19, na njegovi dženazi zbralo veliko število muslimanov in njegovih prijateljev ne muslimanov iz Domžal in Ljubljane, da pokažejo ljubezen in spoštovanje do rahmetli Himze.

Osebno sem spoznal rahmetli Himzu Grapkića leta 1990, ko sem kot študent opravljal imamske posle v času meseca ramazana v Ljubljani. Himzo pripada generaciji muslimanov, ki so svojo identiteto in pripadnost Islamski skupnosti podedovali od staršev in jo ”nesli” s seboj ter jo ljubosumno čuvali. Bil je opredeljen in nikoli ni imel dvomov na kakšen način se moli in komu se veruje pri tolmačenju verovanja in prakticiranju vere. Spoštoval je imame in Islamsko skupnost. V težkih obdobjih in prelomnih trenutkih je znal rahmetli Himzo Grapkić ostati dostojanstven in podpreti projekte, ki so krepili skupnost, vakuf Islamske skupnosti v BiH in Sloveniji. Rahmetli Himzo Grapkić je pokazal svojo stabilnost leta 2007, ko se je začela realizacija velikega razvoja Islamske skupnosti v Ljubljani z nakupom novih prostor v ljubljanskem naselju Pržan. Njegov pozitivni pristop je pomagal, da se veliko število oseb iz predhodnih struktur džemata v Ljubljani vključi v omenjeni projekt ter da se tistim, ki so bili ”zaslepljeni” s kratkovidnostjo jasneje pokažejo cilji razvoja Islamske skupnosti. Posebej je potrebno poudariti njegovo podporo pri izgradnji džamije v Ljubljani. Skupaj s svojo hadži Fadilo je bil v prvih vrstah vakifov, ki so podprli in pomagali nakup zemljišča in izgradnjo kompleksa Muslimanskega kulturnega centra v Ljubljani. Odločitev njegove družine, da ga pokopljejo v Domžalah, ”ker kot pravijo imamo džamijo v Sloveniji”, dokazuje ljubezen, ki jo je on imel in jo ima njegova družina do džamije v Ljubljani.

Rahmetli hadži Himzo ostaja trajni navdih za dobro in posnemanje njegovega primera v odnosu do temeljnih vrednot naše evropske muslimanske identitete. Prosimo Dragega Boga, da rahmetli Himzi Grapkiću oprosti grehe in podari Svojo Milost.

“Vsi smo Allahovi in Njemu se vračamo!”

Nedžad Grabus