Danes je 12. rebiu-l-evvel 1442 po hidžri. To je dan, ko obeležujemo rojstni dan poslanca Muhammeda, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir. Zaradi epidemiološke situacije v Sloveniji ne moremo organizirati nikakršnih slovesnostih ob tej priložnosti. Vabimo vas, da si preberete tekst v nadaljevanju, ki govori o Muhammedu, a.s., ki ga je pripravil mufti prof. dr. Nedžad Grabus.
Verjetno ni težje in zahtevnejše naloge za muslimanskega učitelja, kot odgovorno govoriti in pisati o Muhammedu, a.s. O njemu so napisana številna dela, zabeležene so najpomembnejše podrobnosti iz njegovega življenja, opisane so vse njegove vrednote, zapisani so hadisi in najbolj nenavadne podrobnosti in srečanja, ki jih je imel s svojimi ashabi. Vendarle tudi danes, po več kot 14 stoletjih, Božji poslanec Muhammed navdihuje milijone ljudi po vsem svetu. To je človeško ime, ki se največkrat pobožno izgovori vsak dan pri klicu k molitvi, začeteku molitve, pričanju vere ali prošnji za blagoslov Muhammeda, a.s. Občutke in veliko ljubezen do Muhammeda, a.s., izraža več kot milijarda ljudi po svetu. Pričanje vere v poslanstvo Muhammeda, a.s., je sestavni del pričevanja pripadnosti islamu. Brez tega človekova vera ni popolna. Zato je vsak musliman, ko ima priložnost poselamiti (pozdraviti) Poslanca, a.s., v Medini in izgovoriti salavat ter dove (priprošnje) v Revdi, pokoren in v posebnem duhovnem stanju. To vrsto duhovnosti in molitve je težko opisati. Muhammed, a.s., ne privlači samo muslimanov – o njem so nemuslimani napisali številne članke.
Danes zaradi poenostavljene in neredko zavestno izkrivljene slike o Muhammedu, a.s., razprave o njem v Evropi pogosto zbujajo strah in ustvarjajo napetosti. Pisati o človeku, ki je bil ideal vere in vzor izpopolnitve Razodetja, ter o človeku, čigar vedenje je vredno posnemanja zaradi islamskega duha in ne zaradi golega posnemanja, zahteva spoštovanje, še prej pa duhovno zrelost in intelektualno odgovornost. Muslimanski avtorji so natančno izpisovali življenjepis Muhammeda, a.s., od rojstva do smrti. V številnih jezikih so zapisani čudoviti verzi, kaside (pesmi o Muhammedu, a.s.), mevludi (spevi) o Muhammedu, a.s. V veliki meri je to oblikovalo zavest ljudi in okrepilo ljubezen do Muhammeda, a.s. Poskusili bomo predstaviti nekatere nauke in značilnosti Muhammeda, a.s., ki so spremenile tok človeške civilizacije.
Pečat poslanstva
Obstajajo številne percepcije Muhammeda, a.s., njegovih idej, besed in del. Za muslimane je Muhammed, a.s., zadnji Božji poslanec, pečat poslanstva. Z njim je izpopolnjena veriga poslanstva od Adema (Adama), a.s., prek najpomembnejših poslancev, kot so Nuh (Noe), a.s., Ibrahim (Abraham), a.s., Musa (Mojzes), a.s., in Isa (Jezus), a.s. Zgoraj našteti so bili poslanci, ki so človeštvu prenašali razodetja in jih učili o veri v enega Boga, Stvarnika, Gospodarja nebes in Zemlje ter Sodnika na bodočem svetu, čigar pravičnost je absolutna in milost neprimerljiva s človeško. V 20. stoletju je nastala nova skovanka, ki Muhammeda, a s., imenuje poslanec islama. Ta skovanka je nastala v orientalističnih in islamoloških krogih in prevzeli so jo številni muslimanski avtorji. Res je, da je Muhammed, a.s., poslanec islama, a so to po islamskem nauku bili tudi drugi Božji poslanci. Zavestno ali nezavedno tudi muslimanski avtorji tako omejujejo islam samo na Muhammeda, a.s., ob tem pa pozabljajo, da je po islamskem nauku islam vera vseh Božjih poslancev. Skozi zgodovino je bil nauk o monoteizmu (tevhid) prevladujoča ideja pri judaizmu, krščanstvu in islamu.
V islamski tradiciji so vsi poslanci muslimani, predani Vzvišenemu Allahu. V Muhammedovem nauku ima Razodetje osrednjo vlogo in v njem se srečuje in vzpostavlja soodnos med Vzvišenim Allahom in človekom. V islamskem razumevanju je Razodetje visoko iz onstranstva prek meleka Džibrila (angela Gabrijela) razodeval Vzvišeni Allah in ga neposredno polagal na srce in um Muhammeda, a.s., on pa ga je posredoval človeštvu. Zato obstaja razlika v razumevanju razodetja v islamu, judaizmu in krščanstvu. Temeljni judovski viri in dela razumevajo in predstavljajo razodetje kot dogodek med Bogom in ljudstvom ter kot zgodovinsko dogajanje, v katero vstopa sam Izraelov Bog (Vetter 2005: 295), medtem ko kristjani razodetje razumejo in razlagajo kot navdihujoč govor o Bogu. To je prva točka razprav o Muhammedu, a.s. Muslimani pričajo in globoko verujejo, da je Kur’an Allahova beseda, večna in pravoverno zapisana ter hitro po Muhammedovi, a.s., smrti kodificirana v mushaf (zbirka) in naučena na pamet. Tako sta se do danes ohranili avtentičnost in pravovernost Kur’ana. Poreklo Kur’ana je torej božansko in ne Muhammedovo; Muhammed, a.s., ni avtor Kur’ana. Je naslednik prejšnjih Božjih poslancev in ortodoksni islamski nauk zatrjuje, da je Muhammed, a.s., zadnji v nizu poslanstev. Zato muslimani z judi in kristjani delijo vrednote etičnega monoteizma. Teološki nauk je specifičen za vsako religijo. Muhamed, a.s., je s pomočjo Razodetja in hadisov (govor Muhammeda, a.s.) razložil osnove teološkega in etičnega nauka in v nasprotju z večino znanih ljudi iz zgodovine videl uresničitev svoje misije, saj je v času njegovega življenja skoraj vsa Arabija sprejela nauk islama. Po drugi strani nemuslimanski avtorji zagovarjajo tezo, da so bili na Arabskem polotoku judi ter kristjani in je bila ideja o monoteizmu že razširjena ter jo je Muhammed, a.s., prevzel od njih. O tem so kritično pisali muslimanski avtorji. Zahodni avtorji pogosto poskušajo degradirati vlogo Muhammeda, a.s., v zgodovini religije. Čeprav Michael Hart meni, da je Muhammed, a.s., najpomembnejši človek v zgodovini, saj je bila njegova misija uspešna in je preživela vse zgodovinske izzive, v svoji knjigi Sto najvplivnejših oseb v zgodovini izhaja iz teze, da je Muhammed, a.s., avtor Kur’ana (Hart 1992: 9), saj je to splošno sprejeta teza v judovsko-krščanski in zahodni javnosti.
Boj za družbeno-ekonomsko pravičnost
Fazlur Rahman v kontekstu Muhammedove, a.s., misije posebej poudarja razumevanje monoteizma in Muhammedov boj od samega začetka za družbeno-ekonomsko pravičnost ter poskus vzpostavitve enakosti med ljudmi skozi zaščito šibkejših in nezaščitenih kategorij v družbi (Rahman 2005: 48). Pri tem Kur’an nenehno vztraja:
”Poznaš tistega, ki zanika oni svet? – To je ta, ki odganja sirote – in ne spodbuja, da bi nahranili siromake. – Gorje tistim, ki ne molijo iz srca, temveč se samo pretvarjajo in nasprotujejo dobrodelnosti.” (El-Maun, 1−7)
”Reci: ‘Pridite, da vam povem, kaj vam Gospodar prepoveduje: Ne imejte nikogar Njemu enakega! Bodite dobri do staršev in ne ubijajte svojih otrok zaradi revščine. – Mi hranimo tako vas kot njih! Ne približujte se razvratnim grehom, ne javnim ne skritim! Ne ubijte človeka, ki ga je Bog prepovedal ubiti, razen kadar to zahteva pravica. Glejte, to vam On priporoča, da bi dojeli! (El-En’am, 151)
Zato je Poslanec, a.s., vztrajal pri ideji ”en Bog za eno človeštvo”. To je kur’anska slika sveta: ”O, ljudje! Ustvarili smo vas iz enega moža in ene žene in vas delimo na ljudstva in plemena, da bi se spoznali. Pri Allahu je najvišji tisti, ki se najbolj zaveda Boga! Allah resnično vse ve in nič mu ni skrito!” (El-Hudžurat, 13)
Ideje vzpostavitve enakosti med ljudmi so bile popolna novost v človeški civilizaciji. Uspeh Muhammedove, a.s., misije in njegov pomen za človeško zgodovino je Hart označil kot najpomembnejšega, najprej zato, ker se je misija Muhammeda, a.s., odvijala na robu takratnega znanega sveta, daleč od civilizacijskih središč. Res je, da je bila Meka trgovsko središče takratnega Arabskega polotoka, toda daleč od središč, v katerih se je pred tem razvila civilizacija. Takratni oblastniki v Meki so na vse načine varovali svoje položaje in obstoječo družbeno hierarhijo ter neenakost, ki se je kazala skozi velike razlike med ljudmi, vladajočo elito in sužnji. V religijskem pogledu je bila takratna Meka politeistična. V skladu z muslimanskim verovanjem je Ibrahim, a.s., zgradil Kabo in tako sta se razvila mesto in življenje v njej. Zaradi zgodovinskih okoliščin je bil monoteizem potisnjen in prevladovale so oblike religioznosti, ki so ovirale razvoj družbe v Meki. Muhammedova, a.s., misija za pravičnejši in boljši svet je bila navdihnjena s kur’anskimi sporočili in čutom za družbeno pravičnost ter predanost Vzvišenemu Allahu. Vzpostavljena je bila odgovornost na Zemlji in okrepljena vera za odgovornost, ki človeka čaka tudi na bodočem svetu. Te ideje islama so tudi danes enako žive in dinamične kot na začetku 7. stoletja v Meki, ko so nastale in bile ponavljane. Takrat so mekanski prvaki močno obstruirali in rušilno uničevali šibkejše, reveže in nezaščitene, da bi jih tako prestrašili, ko so sledili Muhammedu. To je eno od obdobij v človeški zgodovini, v katerem je najbolj nazorno prikazana moč človeške volje, pogumnega odpora do vseh vrst preganjanja, mučenja, ubijanja in pregnanstev pristašev Muhammeda, a.s. Tudi v najtežjih okoliščinah splošnega bojkota s strani mekanskih oblastnikov, ki je popolnoma ohromil delovanje Muhammeda, a.s., in njegovih najbližjih, Poslanec, a.s., ni izgubil upanja v Allahovo milost in je verjel v Njegove besede: ”Reci: ‘O, služabniki moji, ki ste se pregrešili proti samim sebi, ne izgubljajte upanja v Božjo milost! Allah vam bo zagotovo odpustil vse grehe; On resnično veliko odpušča in je Usmiljen.”’ (Ez-Zumer 53); ”Tistemu, ki se zaveda Allaha, bo On našel izhod.” (Et-Talak 2)
Ideje o družbeni pravičnosti, humanizmu, dolžnosti zaščite sirot in materialnem skrbništvu sirot ter revnih, dolžnosti plačevanja davkov, čiščenju imetja z zekatom (4. praktična dolžnost v islamu) in druge oblike, ki so bile vzpostavljene na idejni in teoretični ravni, zasnovane na verovanju v Vzvišenega Allaha, so bile vodilne ideje, ki so navdihnile najširše sloje družbe in prek njih je v štiridesetih letih, od začetka Muhammedove misije, največji del prebivalstva sprejel islam, dve veliki civilizaciji takratnega časa – bizantinska in perzijska – pa sta pokleknili pred močjo duha nove civilizacije v tem delu sveta. Kakor je nemogoče pojasniti hiter religijski in civilizacijski razvoj islama, je težko pojasniti dekadenco, ki je nastopila med muslimani na koncu 14. stoletja, in zanemarjanje idej, na katerih se je razvila islamska civilizacija. Žar za človeško svobodo, ideal pravičnosti, družbena enakost, transjezikovna, nadnacionalna in nadrasna narava islama so preprosto ”potegnili” vase plemena in narode ne glede na njihovo barvo kože. Muhammedu, a.s., je skozi načelo sklepanja pobratimstva med prebivalci Medine in Meke (potem ko se je njegova misija v letih 622–632 nadaljevala v Medini) uspelo vzpostaviti skupnost, ki je bila povezana na idealih enakosti pred Allahom in je bila gonilna sila novega razvoja in napredka. Že več kot 200 let poslušamo tarnanje, postavljajo se vprašanja, ponujajo odgovori, a učinkovite rešitve ni, kot tudi ne pogumnih ljudi, ki bi lahko vrnili in hoteli vrniti islamsko civilizacijo na svetovni oder. Rahmetli Husein Đozo se toži poslancu Muhammedu, a.s., nad stanjem umeta, še zlasti zaradi duhovnega in intelektualnega stanja uleme (učenjakov), o kateri pravi, da je ne moremo poimenovati ulema, temveč verski uslužbenci (Đozo 1969: 193–200). Đozo poudarja stališče Rešida Ridaa, da je vzpostavitev uradne uleme degradirala intelektualne in duhovne standarde ter zmanjšala možnost za temeljito družbeno reformo in uveljavljanje novih impulzov pri razlaganju islama. Tudi Đozo ugotavlja, da večina udeležencev v razpravi o stanju med muslimani ve, ”kako ne bi smeli delati, medtem ko ni skoraj nobenega, ki bi vedel, kako bi morali delati”. Brez dvoma imajo muslimani radi Muhammeda, a.s., čustveno so vezani zanj, pričakujejo šefa’at (zagovorništvo), borijo se za manifestiranje in prakticiranje suneta (način življenja Muhammeda, a.s.) ter njegove prakse, na pamet se učijo hadise, pripovedujejo najpomembnejše dogodke iz njegovega življenja. Morda bo zvenelo drzno, vendar bi vsi morali čutiti malo sramu zaradi izdaje Muhammeda, a.s. Postal je ”talec” zgodovinskih in sektaških interpretacij njegove vloge. Velike ideje Poslanca, a.s., ki je bil poslan kot milost ljudem (”Muhammed, tebe smo poslali kot milost svetovom” Al-Anbija, 107), so ”okovane” v oklep zgodovinskega razumevanja vere in ne dovolijo, da bi močan duh teh idej vodil sodobne generacije človeške skupnosti k uresničitvi njihove misije na Zemlji. Namesto vztrajanja na magistralnih in kolosalnih idejah, ki so spremenile tok človeške civilizacije, se muslimani danes ukvarjajo z nepomembnimi vprašanji, ki so morda pomembna za individualno versko življenje, vendar niso pomembna za življenje ljudi in skupnosti, še zlasti za umet, človeštvo ali ljudske civilizacije. Kako smo izdali Muhammeda, a.s.? Kur’ansko vztrajanje pri pravični družbi je implementirano v enem zgodovinskem obdobju. To ne pomeni, da se lahko zgodovinski primeri ponovijo, vendar lahko vztrajamo pri enakosti in pravičnosti, ki ju zahteva Kur’an in ki ju je zavzeto zagovarjal tudi Muhammed, a.s. Z odstranjevanjem idolov je ob zmagoslavni vrnitvi v Meko izbrisal vse lažne ”človeške” veličine, ki so bile ustvarjene in vsiljene v predislamski mekanski družbi, vendar je žal ošabnost mekanskih mušrikov preživela in ostala smrtonosni virus, ki uničuje idejo enakosti in bratstva med ljudmi. Zaradi takšne ošabnosti obstajajo velike razlike med muslimani, ki nasprotujejo idealom, na katerih se je uveljavila islamska civilizacija. Miren vstop Muhammeda, a.s., v Meko, leta 630, z več tisoč vojaki brez prelivanja krvi in brez maščevanja dovčerajšnjim preganjalcem je najtrdnejši dokaz duhovne zrelosti, moralne superiornosti in človeške veličine, ki jo je pokazal Muhammed, a.s., rekoč: ”Danes vas ne bom ne kaznoval in ne preganjal. Govorim vam, kar je tudi Jusuf (Jožef), a.s., rekel svojim bratom: ‘Pojdite, svobodni ste!”’ Muhammed, a.s., je pomilostil tudi svoje najhujše sovražnike. Takšni primeri so zelo redki v človeški civilizaciji. Zato so vsi, ki ravnajo drugače, a nosijo simbole ali zastave, s katerimi posnemajo oziroma zlorabljajo častno zastavo Muhammeda, a.s., izdajalci, duhovni škratje in človeške karikature, ki sramotno blatijo vzornost in častnost Pečata poslanstva. Naš glas se ne sliši daleč, a meja tolerance do tistih, ki zlorabljajo muslimanske simbole na neciviliziran način, je nedopustno visoka. Ideja družbeno-ekonomske pravičnosti, ki je od samega začetka misije neposredno povezana z naukom o monoteizmu, je že več stoletij na izrazito nizki ravni v državah in družbah, ki pripadajo islamski civilizaciji. To je verjetno tudi največji izziv za muslimansko inteligenco in za tiste, ki sprejemajo odločitve: kako izboljšati položaj na tem področju? Idejna podlaga in močni temelji, zasnovani na Kur’anu in hadisu, obstajajo, vendar ostaja veliko vprašanje, ali obstajata moč in volja, da se pripravi praktična uresničitev tega koncepta za tostransko rabo zakonskih okvirov, ki so težnja in želja vseh ljudi. V številnih elementih je mogoče opaziti lastnosti in načine vedenja oblasti, ki so v nasprotju z načeli družbeno-ekonomske pravičnosti, humanizma in pravičnosti, zasnovanih na idealih enakosti, bratstva in enakih možnosti pri razvoju individua in družbe na splošno. Ni dovolj samo pričati vero v poslanstvo Muhammeda, a.s., treba je vztrajati pri praktični rabi velikih idej, ki jih je zastopal. To dolgujemo Poslancu, a.s., skozi zgodovino, kar pa je danes verjetno najbolj izraženo, je to, da sta težava varnosti in neučinkovitost vodenja držav pogosto izgovor za fatalistično razlaganje islama in opravičevanje šibkosti t. i. ”interesov” islama in muslimanov. Nauk o tevhidu (verovanje v enega Boga) je živ med muslimani, vendar načelo družbeno-ekonomske pravičnosti kot ideal, s katerim je bil povezan tudi nauk o tevhidu, postavlja muslimane pred veliko preizkušnjo v sodobnem času. To vprašanje bo merilo za sposobnost muslimanov, ali razumejo misijo Muhammeda, a.s.
Duhovna zrelost
Muhammed, a.s., je imel močno voljo in željo, da bi bila njegova misija uspešna. Pogosto se razhajajo različni koncepti razlaganja in doživljanja Muhammeda, a.s. Vsa njegova misija je povezana s konkretnimi mesti in osebami. Bil je obsijan z Allahovo svetlobo in milostjo, vendar si je nadčloveško prizadeval za uspeh svoje misije. Allahova skrb za Muhammeda, a.s., je najbolj izražena v kur’anskem poglavju Ed-Duha:
”Pri jutru – in pri temni noči −Gospodar tvoj te ni zapustil, ni te zasovražil! – Onstranstvo je zares boljše zate kot ta svet, Gospodar tvoj te bo zagotovo obdaril in boš zadovoljen. Mar nisi bil sirota in ti je dal zatočišče? Nisi poznal prave vere in ti je pokazal pravo pot, siromak si bil in te je naredil za premožnega. Zato ne tlači sirote – ne odganjaj siromaka! – in govori o dobroti svojega Gospodarja.” (Ed-Duha, 1−11)
Otrok, ki se rodi po očetovi smrti in ostane brez matere v zgodnjem otroštvu tudi danes, v 21. stoletju, v socialno urejenih družbah nima enakih možnosti za uspeh, za življenje kot tisti otroci, ki prihajajo iz družin, v katerih ga starši spodbujajo in mu pomagajo pri odraščanju in izobraževanju. Muhammed, a.s., je bil kljub temu, da je odraščal brez staršev, pod Allahovo zaščito ter ostal navdih in upanje za vse sirote, ki rastejo brez starševske skrbi. Razodetje je namenjeno ljudem za praktično rabo na Zemlji. Muhammed, a.s., ni samo razodeval Razodetja. Tudi v najtežjih trenutkih obupa je nenehno iskal način in metode, ki bi pripomogli k uspešnosti njegove misije. Misija Muhammeda, a.s., je uresničena na robu ali zunaj središč glavnih civilizacijskih tokov tega obdobja. Samo eno stoletje pozneje je to bila središčna svetovna civilizacija z glavnimi izobraževalnimi središči v Basri, Kufi, Bagdadu in Damasku. V literaturi je mogoče zaslediti stalen konflikt pri razumevanju zlate dobe islamske civilizacije, njenega umeščanja v svetovnih civilizacijskih tokovih, njeno dekadenco in poskus ponovnega ”rojstva”. Slavni Ibn-Haldun je analiziral družbeni in ekonomski vzpon in padec islamske civilizacije. Zakaj in kako je islamska civilizacija postala marginalna civilizacija v sodobnem svetu? Zakaj se opravičila in razlogi najpogosteje iščejo zunaj dosega muslimanske odgovornosti in zakaj se hkrati preprosto obtožuje Zahod in druge za dekadenco muslimanskih družb? Vsi muslimani vedo, da se je razodetje Kur’ana začelo z naslednjimi stavki: ”Beri v imenu Gospodarja tvojega, ki ustvarja, človeka ustvarja iz zarodka! Beri, plemenit je Gospodar tvoj, ki je naučil človeka pisati, ki je poučil človeka, česar ta ne ve.” (El-Alek, 1−5). Namesto znanosti, ki temelji na jasnem metodološkem konceptu in natančnih dejstvih, kot sta npr. astronomsko računanje gibanja nebeških teles in določitev začetka lunarnega meseca, je velik del muslimanske inteligence izdal Muhammeda, a.s., in kur’ansko znanost omejil na ”ideološko” in propagandno-politično obvladovanje muslimanskih vprašanj. Znanost je splošna in ne more biti ne versko in ne nacionalno obarvana, musliman znanstvenik se mora pokoriti Vzvišenemu Allahu in delovati z Njegovim imenom v mislih in na jeziku, da bodo rezultati njegovega raziskovanja koristili ljudem. Muhammed, a.s., je bil duhovno zrel in je priznal, da ni dovolj poznal procesa in načina oplojevanja palminih cvetov, zato tudi ni obrodila. Tudi to ni dovolj za tiste, ki so najodgovornejši med muslimani, da bi to razumeli kot primer ter ločili ilum (verski nauk) in ideologijo. Če to ni mogoče na primeru eksaktne znanosti, kako je mogoče pričakovati, da se bo kaj izboljšalo pri proučevanju humanističnih študijev, še zlasti na fakultetah, na katerih se izobražujejo ljudje, ki bodo zasedali pomembne položaje v učenjaških krogih, izobraževalnih ustanovah, univerzah in vladnem sektorju? Tudi Sejjid Kutb je kritično govoril o tem, da se študij na Al-Azharju končuje z zapravljanjem mladosti, tako da najboljša leta življenja minejo v proučevanju komentarjev prejšnjih del, ki razvijajo študente, ki postajajo žrtve konktradiktornih pristopov in jalovih polemik. Zato vprašanja duhovne zrelosti ni mogoče omejiti samo na vprašanje predane pobožnosti, saj je tudi neizobražen človek lahko pobožen, a vendar ni nujno, da je duhovno zrel in da se zaveda odgovornosti svoje misije. Ta lastnost Muhammeda, a.s., da sprejme nasvet in drugačno rešitev, je lahko večni navdih pri poskušanju, da spremenimo določeno vprašanje ali izboljšamo stanje umeta na mikroravni. Muhammed, a.s., se je ukvarjal z velikimi vprašanji, ki so bila ključna za zagon sprememb v Meki, s krepitvijo človeške volje in duha, da se harmonizirajo človeški odnosi in zmanjša nepravičnost na svetu med ljudmi, saj tako najbolje in najbolj iskreno služimo Vzvišenemu Allahu. Najpomembnejše je kot posameznik si prizadevati za doseganje duhovne zrelosti, da bi se potem spremenilo tudi okolje, v katerem človek živi. Duhovna zrelost v sodobnem svetu je pomembna za razumevanje celotnega konteksta, v katerem so muslimani in celotna človeška civilizacija.
Katere Muhammedove, a.s., lastnosti so tiste, ki nam lahko pomagajo pri duhovni rasti in dozorevanju? To so iskrenost, zaupljivost, zanesljivost in predanost uspehu poslanstva. Fazlur Rahman poudarja, da tudi Muhammed, a.s., ni bil zadovoljen samo z golim posredovanjem Razodetja, temveč si je močno želel uspeha svoje misije. Da bi v življenju dosegli spremembe, mora človek vložiti veliko truda in vztrajati pri tem, tako kot je Poslanec, a.s., svetoval svojemu prijatelju: ”Pričaj vero v enega Boga in vztrajaj pri tem.” Duhovno zrela oseba se razvija in živi s kur’anskim naukom, opravlja molitev in druga bogoslužja, predana je Vzvišenemu Allahu in si prizadeva odgovorno izpolnjevati svoje tuzemske obveznosti. Duhovno zrela oseba se zaveda, da jo je ustvaril Vzvišeni Allah in da širk, lažna božanstva ali lažne vrednote ne dovoljujejo duhovne rasti. Zato je jasno vztrajanje Božjega Poslanca pri tem, naj bo človekovo srce čisto kakršnekoli oblike širka. Duhovno zrelost je Poslanec, a.s., pokazal na Hudejbiji, ko je po sprejetih točkah mirovnega sporazuma s predstavniki Meke zaradi njihovega vztrajanja privolil celo, da ni bil podpisan kot Božji Poslanec, temveč kot Muhammed ibn Abdullah. Ta primer duhovne zrelosti ostaja trajen navdih vsem, ki si prizadevajo zgledovati po njem in svoje življenje usklajevati s sunetom Poslanca, a.s. V islamski tradiciji se je od začetka razvijal poseben odnos ljubezni do Poslanca, a.s. Poznamo primere fizičnega in verbalnega trpinčenja, napadanja, posmehovanja Muhammedu, a.s. Primeri maščevanja niso zabeleženi, kot tudi ne, da bi Poslanec koga od svojih prijateljev spodbujal k maščevanju zaradi neprijetnosti, ki jih je doživel. To je močan primer duhovne moči Božjega Poslanca, a.s., in moči, ki jo je prenašal na svoje privržence in sodobnike. Ideja nenasilja, ki jo je širil Muhammed, a.s., je bila potisnjena z neprimernimi manifestacijami in demonstracijami jeze v sodobnih napadih, ter zlorabi njegovega imena in zaničevanju misije Poslanca, a.s., pozabljajoč na potrpežljivost in vztrajnost, za katero si je prizadeval in jo zagovarjal pri pridobivanju človeških src. Po Poslancu, a.s., se zgledujemo z ljubeznijo in ne s sovraštvom do drugih. Arabski pesnik Sufjan ibn Haris je napisal posmehljivko in napadel Muhammeda, a.s. Na to je z naslednjimi verzi odgovoril Hasan ibn Sabit (Ramić 1999: 93–95):
Posmehuješ se Muhammedu, jaz bom odgovoril zanj,
Za to me bo Bog nagradil;
Posmehuješ se mu, a nisi ga vreden,
Eden najslabših se želi odkupiti z enim najboljših;
Posmehuješ se plemenitemu, dobrohotnežu, čistemu,
Božjemu zaupniku, komur bi morali biti zvesti.
Moč Muhammedove, a.s, vere
Večina avtorjev, ko piše o Muhammedu, a.s., usmerja pozornost na Razodetje, temelje verovanja, šehadeta, islama in drugih islamskih predpisov. Nam, privržencem Muhammeda a.s., ostaja trajen navdih njegove moči vere in zaupanja, ki ga je imel v Vzvišenega Allaha. Številni avtorji to razlagajo z Allahovo nenehno skrbjo in milostjo, s katero je bil obdarjen. Seveda je to za vernike začetni položaj. Toda Muhammed, a.s., je svoje ashabe učil predvsem, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči in se potem zanesejo na Allaha. Najslikovitejši je primer ashaba, kateremu je rekel, naj ”najprej sam poskrbi za svojo kamelo, nato naj se zanese na Allaha”. Osebna vera Muhammeda, a.s., je bila oblikovana in preizkušana v najtežjih okoliščinah v Meki, kjer sta podkrepljena značaj in odločnost, oblikovana je bila jasna razlika med tuzemskimi idoli in afirmiranjem najplemenitejših lastnosti in sočutja z vsemi podjarmljenimi kategorijami družbe. Zato je islamski nauk izziv tudi za vse ošabne in prevzetne, za vse, ki nimajo čistega srca, ne glede na to, kateri religiji ali sistemu pripadajo, pa četudi imajo formalno muslimansko ime. Mekansko obdobje misije Poslanca, a.s., je neizogibno za rast v veri vsakega vernika, saj se iz tega obdobja učimo o svetlih primerih pričevanja in moči vere posameznikov, ki so zbrani okrog častnega Poslanca, a.s. v Medini je bil večji poudarek na temeljih islama in vzpostavitvi skupnosti. To misijo so skupaj z Muhammedom, a.s., opravljali ashabi, ki so šli skozi mekanske skušnjave in preganjanja. Poznamo veliko primerov v zgodovini, ki so lahko dokaz, da so bili posamezniki, ki so imeli močno osebno vero, prepričanja in duhovno moč, svetli primeri privržencev Muhammeda, a.s. Ta osebna vera se razvija z vzgojo, navdihom in doživljanjem težkih življenjskih izkušenj in nenehnim opravljanjem bogoslužja. V sodobnem načinu življenja in razumevanju misije Muhammeda, a.s., se pogosto jemljejo samo fragmentarni deli in se površno razlagajo uspehi misije Muhammeda, a.s. Njegova duhovna moč in odločnost v pričanju vere sta navdušili muslimane iz takratnega Jesriba. Pričevali so vero v Allaha in poslanstvo Muhammeda, a.s., in ga pozvali, naj bo njihov vodja in učitelj. Fazlur Rahman kritično govori o teorijah, ki poskušajo prikazati, da Muhammed, a.s., ni več imel ugleda v Meki in je bila njegova misija v ”krizi” in ”zastoju”. Zelo lucidno kritizira to tezo in pripominja, ”da ga tudi prebivalci Jesriba ne bi povabili k sebi, če ne bi imel ugleda, saj nihče ne izbira vodje iz usmiljenja”. Zato je pomembno razumeti mekansko obdobje njegove misije. Moč vere Muhammeda, a.s., je bila tako potrjena in zgrajena, da je njegova misija dobila novo dimenzijo in tok, ki bo v temeljih spremenil zgodovino človeške civilizacije ter na svetovni oder postavil prenovljen nauk vere vseh Božjih poslancev – islam. V pregledih zgodovine Muhammedove, a.s., misije se z veliko pozornostjo in navdušenjem govori o medinskem obdobju. To je logično, saj imamo ljudje radi uspeh in zmage. Verjetno je to velika napaka. Ljudje, ki bi radi spoznali islam, se najprej učijo o temeljih vere in bogoslužja, pogosto brez zavedanja, kako močna sta bila osebna vera in zaupanje Muhammeda, a.s., v Vzvišenega Allaha. Brez razumevanja in spoznanja tega pričevanja vere je težko razumeti cilje Muhammedovega, a.s., poslanstva. Njegov cilj sta bila pričevanje in spoznavanje vere v Gospodarja svetov. Zato je Poslanec, a.s., rekel: ”Kdor iskreno priča vero v Vzvišenega Allaha, bo vstopil v dženet.”
Milostni Allah, naredi nas vztrajne na poti sledenja Muhammeda, a.s.!
Allahume salli ‘ala Muhammed ve ‘ala ali Muhammed.