Mufti Nedžad Grabus: Post ni le fizično odrekanje, ampak duhovna rast
Muslimani so v ponedeljek vstopili v obdobje tridesetdnevnega posta ramazana.
Matija Grah, Ozadja
Ljubljana – Dr. Nedžad Grabus se je pred sedmimi leti, ko je bil imenovan za muftija v Sloveniji, s tremi otroki in ženo stomatologinjo preselil v Ljubljano. Sočasna izvolitev Zorana Jankovića za ljubljanskega župana je dala nov zalet projektu gradnje džamije in vse kaže, da se bo 45-letni dr. Grabus v zgodovino zapisal kot tisti mufti, ki je v Ljubljani zgradil džamijo. Z njim smo se pogovarjali na začetku postnega meseca ramazana.
Foto Tomi Lombar/Delo
V ponedeljek se je ob sončnem zahodu začel ramazan, deveti mesec muslimanskega koledarja, v katerem se muslimani postijo od zore do mraka. Česa vsega se morajo med postom vzdržati?
Arabska beseda »ramadan« pomeni »razpokana zemlja«. Smo v poletnem času, v katerem, če ni dežja, zemlja razpoka. Zato mesec ramazan označuje napor, odrekanje. Post vselej pomeni samodisciplino in odrekanje dobrinam, ki so nam na voljo, in poskus razumeti, kako je tistim, ki jih nimajo, kako je tisti milijardi ljudi, ki nikoli nima dovolj hrane.
V človeški civilizaciji ima post dolgo tradicijo. Poznajo ga vse tri velike monoteistične religije. Morda je muslimanski post nekoliko strožji, saj zahteva odrekanje vsemu, kar se vnaša v telo, tako hrani, pijači – tudi vodi – kakor tudi telesnim užitkom skupaj s spolnostjo.
Pomembno pa je tudi odrekanje grdim mislim in besedam. Post je duhovna vaja, ki nas spodbudi k razmisleku o svojem odnosu do ljudi, živali, sveta okoli nas. Islamski post ni samo fizično odrekanje, ampak duhovna rast. No, postiti se ni tako težko, kakor se morda sliši. (Smeh.)
Zakaj traja post ravno od zore do mraka?
Obstajajo pravila, ki jim sledimo kratko malo zato, ker so zapisana v virih. Najpomembnejši vir islamskega nauka Koran pravi, da post traja od zore do sončnega zahoda. Razlogov, zakaj je Bog določil tako, ne poznam; lahko povem le to, kako si sam to razlagam – namreč s tem, da smo podnevi dejavni, ponoči pa počivamo.
Vsakodnevni post konča iftar, večerja. Veljajo zanjo kakšna obredna pravila, morda kulinarične zapovedi?
Muslimani določenih vrst hrane ne smejo uživati. Ne smejo jesti hrane, ki je pridobljena na nedovoljen način, na primer ukradene. Hrana za iftar mora biti pridobljena z lastnim delom. Poleg tega muslimani nekaterih sestavin ne uživajo, na primer alkohola ali svinjskega mesa.
Priporočeno je, da se muslimani pred iftarjem posvetijo branju Korana. To je sicer obred, ki ga izvajajo vse življenje, a še posebno intenzivno v času ramazana, saj se je v ramazanu začelo razodevanje svete knjige. Če ne morejo brati Korana, je pomembno, da pred iftarjem navežejo osebni stik z Bogom prek molitve.
Enaindvajsetega maja je minilo 44 let, odkar so muslimani na slovenske oblasti prvič naslovili prošnjo za gradnjo džamije. Temeljni kamen zanjo boste položili 14. septembra, toda kdaj jo boste začeli graditi, kdaj predvidoma dogradili in koliko bo stala?
Položaj je danes v temelju drugačen kot pred desetimi leti, saj je slovenska javnost v vmesnem času »dozorela« za džamijo. Gradnjo bomo začeli konec septembra ali oktobra, končali pa naj bi jo v treh letih. Popolnih izračunov o stroških še nimamo, ne bo pa cenejša od dvanajstih milijonov evrov.
Te dni mineva šest let, odkar ste z vlado podpisali sporazum o pravnem položaju islamske skupnosti v Sloveniji, ki ji priznava pravico do verske oskrbe muslimanov v Slovenski vojski. Danes je v vojaškem vikariatu zaposlenih trinajst duhovnikov in pastoralnih delavcev, vsi so katoliške oziroma evangeličanske veroizpovedi, ni pa nobenega muslimana. Zakaj ne?
Slovenija je bila nekdaj del Avstro-Ogrske, ki je že leta 1912 uradno priznala islam kot eno od ver na svojem ozemlju. Toda zdaj poskušamo urediti položaj islamske skupnosti v Sloveniji v novem kontekstu osamosvojitve, ki je s seboj prinesla družbeno pluralnost. Ta je teoretično zelo dobro urejena, zakonodaja je na evropski ravni, težave pa se pokažejo pri njenem uresničevanju. Kar zadeva versko oskrbo muslimanov v Slovenski vojski, bi se zadovoljili že z enim duhovnikom, a doslej to ni bilo možno.
Je v ozadju nasprotovanja morda interpretacija, da islam ni avtohtona veroizpoved v Sloveniji?
Nisem povsem prepričan. Morda niti mi sami nismo storili dovolj.
Vsekakor pa ne gre za vprašanje avtohtonosti. To je morda zanimivo za sociologe in druge znanstvenike, pravo vprašanje pa je, ali je naš sedanji položaj skladen z določili ustave in zakona o verski svobodi. Če ni, potem je to vprašanje (ne)spoštovanja človekovih pravic, ne pa (ne)avtohtonosti.
Islamska skupnost nima lastnih vrtcev, ne osnovnih ne drugih šol. Vidite to kot problem? Načrtujete njihovo ustanavljanje?
Zdaj se osredotočamo na gradnjo infrastrukture naše skupnosti. Že 44 let se ukvarjamo z gradnjo džamije – kako naj bi se potem ukvarjali še z ustanavljanjem vrtcev? Drugih izobraževalnih institucij pa ne moremo organizirati, ker smo številčno premajhna skupnost.
Na vaši spletni strani sem naštel 17 džematov, krajevnih odborov islamske skupnosti. Iz tega sklepam, da v precejšnjem delu Slovenije še niste organizirani. Je vaš cilj pokriti vse državno ozemlje?
Ne, želimo pa priti naproti ljudem tam, kjer nas potrebujejo. Če v številnih slovenskih mestih nimamo džematov, to še ne pomeni, da tam nismo navzoči. Iz Ljubljane na primer pokrivamo številna okoliška mesta: Grosuplje, Vrhniko, Domžale, Kamnik in tako naprej, skratka, širšo okolico prestolnice. Ne moremo si privoščiti imama ali molilnice v vsakem od teh mest, saj to ekonomsko ne bi bilo vzdržno.
So muslimanska pokopališča problem v Sloveniji?
Ponekod so. Muslimani pri pokopu pokojnika upoštevajo določena pravila. Ko ga položijo v grob, denimo, mora biti desna stran pokojnikovega telesa obrnjena proti Meki. Pozitiven primer so Jesenice, kjer smo problem muslimanskega pokopališča rešili že pred 22 leti, zadnje čase tudi Maribor, Celje, Krško in Kranj. Nasprotno pa nam v Ljubljani tega vprašanja še ni uspelo rešiti.
Kateri predsodki o muslimanih so med Slovenci najpogostejši?
V Sloveniji, še posebno v medijih, obstajata dva pristopa k islamu. Eden je globalni, v okviru katerega slovenski mediji sledijo globalni zgodbi o islamu, ki je vedno ekonomsko, politično motivirana, poraja pa islamofobijo …
… skratka, islam kot religija nasilja, »verska podlaga Al Kaide«.
Da. Drugi pristop pa utelešajo večinoma zelo pozitivni članki o slovenskih muslimanih. Žal ni jasne ločnice med obema pristopoma in prav to je vir predsodkov.
Eden takšnih predsodkov, ki ni razširjen samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi, je, da je islam religija, ki je tuja Evropi in da muslimanov, ki bi bili evropskega izvora, kratko malo ni.
Islamska skupnost je druga največja verska skupnost v Sloveniji, kljub temu pa v slovenskih mestih skorajda ne srečamo žensk, ki bi bile zakrite. Zakaj ne?
Smo res druga največja skupnost, nismo pa številčno močna skupnost; predstavljamo komaj poltretji odstotek prebivalstva. Naglavna ruta je res verski simbol, vendar v Sloveniji živi veliko muslimank, ki ne nosijo rute; zato ni nujno, da niste srečali muslimanke, le vedeli niste, da ste jo.
Že že, ampak zakaj niso zakrite?
Veste, tudi večina muslimank v Bosni in Hercegovini ni zakritih.
Večkrat poudarjate, da v Sloveniji ne misijonarite. Zakaj ne? Saj to vendar ni nič slabega.
Mi misijonarimo med muslimani, ne misijonarimo pa med nemuslimani. Naš cilj je, da muslimani razumejo vero in da jo živijo. Do konvertitstva pa sem zelo skeptičen. Ne zaupam ljudem, ki čez noč zamenjajo vero in se takoj znajdejo v prvih vrstah. Iz nekdanjega režima poznamo primere, ko so k nam pristopili ljudje, se spreobrnili v islam, nato jih je takoj vse zanimalo o nas – postavljali so vprašanja, ki jih postavljajo tajni agenti, ne pa verniki.