Pomen in smisel iftarja

Beseda iftar je arabskega izvora, dobeseden prevod v slovenščini ustreza glagolu prekiniti. V islamskem kontekstu to pomeni prekiniti post, jesti in piti po celodnevnem postu. Iftar ni beseda, ki bi pomenila le večerjo, ima veliko večji pomen. Je značilna kombinacija duhovnega in fizičnega zadovoljstva.

V skladu z islamskim učenjem je post v mesecu ramazanu en od petih stebrov islama. Post od zore do sončnega zahoda se prične s sehurjem  (zajtrk pred začetkom posta) in konča z iftarjem (večerja ob koncu posta).

Iftar je sicer podoben večerji, vendar je to večerja z duhovno izkušnjo. Je kot obvezna oblika usposabljanja. Ko posameznik čez dan občuti lakoto, takrat odkrije pravi pomen hrane in vode, kar nam daje energijo. Takrat posameznik odkrije dejstvo, da ne more živeti brez hrane in vode. In po tej izkušnji, ko oseba v času iftarja zaužije vodo in hrano, je hvaležna Vzvišenemu Bogu, ki ga ni le ustvaril, vendar ga je tudi oskrbel z vsemi osnovnimi potrebami, ki so bistvenega pomena za njegov nadaljnji obstoj.

Iftar torej ne daje le fizične energije, ampak postane tudi vir duhovnega razvoja.

Ta duhovna izkušnja v človeški um vtisne pomen filantropije. Oseba takrat sočustvuje z ljudmi, ki nimajo možnosti izpolniti osnovnih potreb, kot sta potešiti žejo in lakoto. Opisan občutek daje posamezniku spodbudo, da tem ljudem pomaga.

V tem smislu je iftar vir duhovnega nauka. Čas za iftar postane čas navdiha. To je trenutek, ko se fizična hrana pretvori v duhovno hrano.

V skladu z islamskim naukom naj bi bil iftar preprost obrok in ne razkošna stvar. Preprostost nas varuje pred vznemirjenostjo oziroma navdušenjem nad hrano in pomaga pri osredotočanju na duhovni vidik posta. Če pa iftar prevzame obliko razkošne večerje, bo vsa pozornost osredotočena na okus in fizični aspekt, duhovne vrednosti bodo izgubljene. Dejstvo je, da razkošni iftarji uničijo pravi duh posta. Poslanec Muhammed, a.s., in njegovi ashabi (prijatelji) so za iftar vedno uporabljali preprosto hrano.

Z iftarjem le na videz zaključimo post, a sprejemanje tega kot konec, bi bilo podcenjevanje. Za duhovno prebujene misli je to nov začetek v smeri duhovne rasti. Oseba, ki si želi duhovne rasti, bo analizirala izkušnje preteklega dneva in se skušala iz njih kaj naučiti. Iftar daje vpogled v brezmejne nagrade, ki čakajo človeka na ahiretu (onstranstvo).

Poslanec Muhammed, a.s., je rekel: ”Kdor priredi iftar v ramazanu, bo imel enako nagrado kot tisti, ki se posti, s tem, da se za tistega, ki se posti, vrednost nagrade ne zmanjša.”  Med muslimani je v mesecu ramazanu v navadi nahraniti osebo, ki se posti oziroma prirediti iftar. Skupinsko prirejanje iftarjev je v sociološkem smislu prav tako pomembno, saj muslimanom omogoča druženje in skupinski ibadet (Bogu ugodna dela). Organiziranje iftarjev je postala tradicija, ob kateri moramo biti pozorni, da takšni iftarji dajo priložnost tudi duhovni izmenjavi in izmenjavi naših osebnih izkušenj z družbo.

Zabeleženo je, da je Muhammed, a.s., v času iftarja govoril, “Žeja je pogašena in lakote ni več, in z Božjo voljo bomo blagoslovljeni z Božjimi nagradami.” To kaže, da iftar obuja vnemo za molitve. To nam daje tudi priložnost, da se zahvalimo Bogu,

“O, Bog, izpolnil sem svojo dolžnost in zdaj upam, da ne bom prikrajšan za Tvoje višje blagoslove.”

V času posta napadi lakote in žeje pri človeku prebudijo občutek ranljivosti. Ta občutek povzroči, da si človek  še bolj prizadeva za obračanje k Bogu. Boga prosi za odpuščanje in blagoslove.

Ko je iskrena molitev izrečena, Bog temu posveti posebno pozornost in nagrade so neizmerne. Splošno velja, da človek moli na tem svetu, nagrado bo dobil na ahiretu. Toda post je izjema, za katero je okus nagrade dan človeku že na tem svetu. Iftar daje bežen vpogled v brezmejne nagrade, ki čakajo človeka na ahiretu.

Priporoča se pohiteti z iftarjem, saj je to dobro, kot to navaja Muhammed, a.s.: „Ljudjem bo dobro, vse dokler bodo hiteli z iftarjem.”

Prevzeto: www.spiritofislam.co.in