V nekdanji mrliški vežici na pokopališču v Mirnu, tik ob meji z Italijo, so postavili muzejsko zbirko Spomni se name. Posvečena je domačemu pokopališču in vsem, ki so v želji po boljšem življenju tam prečkali mejo. Dogodka se je v imenu Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji udeležil imam Fahrudin Smajić.
Muzej posvečen nevidnim in neslišnim
(Vir: Primorske novice) MIREN: Muzej so uredili v spomin na civiliste in vojake, ki so v obdobju 1947 – 2004 na državni meji med Jugoslavijo (oziroma Slovenijo) in Italijo izgubili življenje. Posvečen je tudi mirenskemu pokopališču, posebej še obdobju 1947 – 1975, ko je pokopališče na dva dela delila državna meja, vmes pa je bila bodeča žica. Ta v muzeju, ki je plod sodelovanja KS Miren, občine Miren-Kostanjevica, Goriškega muzeja in KD Stanko Vuk Miren-Orehovlje, spominja na tragičnost nekdanjih dogodkov. Muzej je zasnoval zgodovinar Jakob Marušič, oblikoval pa Boris Blažko. Na zunanji steni vežice so postavili tudi kamnito spominsko ploščo.
V času, ko je bila meja najbolj varovana, med letoma 1948 in 1955, so pri poskusu ilegalnega prečkanja meje iz Jugoslavije v tujino ujeli 31.930 ljudi, pri poskusu prehoda iz tujine v Jugoslavijo pa 23.123.
Edinstven muzej na svetu
“Spomni se name ni navaden muzej. Ni posvečen velikim zgodovinsko pomembnim dogodkom. Posvečen je ljudem, a tistim nevidnim in neslišnim, ki jih sicer opazimo, a jih raje ne vidimo,” je na včerajšnjem odprtju poudaril zgodovinar Jakob Marušič. Župan Zlatko Martin Marušič je poudaril, da je muzej edinstven na svetu, predsednik KS Miren Roman Tomšič pa si je zaželel, da bi imel čim več obiskovalcev. Muzej so blagoslovili predstavniki katoliške in pravoslavne cerkve ter islamske skupnosti.
V času, ko je bila meja najbolj varovana, med letoma 1948 in 1955, so pri poskusu ilegalnega prečkanja meje iz Jugoslavije v tujino ujeli 31.930 ljudi, pri poskusu prehoda iz tujine v Jugoslavijo pa 23.123. “Za vse, ki so izgubili življenje, pa ne bomo nikoli vedeli,” pravi Marušič.
Kdo vse je (bil) prebežnik
V omenjenem obdobju so bili ilegalci večinoma jugoslovanski državljani. Kasneje so med prebežniki začeli prevladovati državljani drugih držav, najprej nekdanjega vzhodnega bloka, kasneje azijskih in afriških držav.
“Prav to različnost beguncev smo želeli prikazati v muzeju. Želeli smo spomniti, kdo vse je bil prebežnik in da se to, glede na to v kakšnem svetu živimo, lahko zgodi komurkoli,” razlaga Marušič.
Mirenski muzej je sicer del širšega projekta Goriškega muzeja, ki naj bi povezoval štiri muzeje. Ob kolesarski poti med Mirnom in Solkanom, tik ob državni meji, sta že dva muzeja, ki govorita o življenju ob meji. Prvi je stražarski stolp v Vrtojbi, drugi pa je v stavbi železniške postaje v Novi Gorici. Na nekdanjem maloobmejnem prehodu na Pristavi nameravajo postaviti še muzej o tihotapstvu na Goriškem. V Mirnu bodo lahko vsi, ki so v upanju na boljši jutri prečkali mejo, pustili del sebe v obliki prgišča domače zemlje. Nasuli jo bodo v steklene stebre v muzeju in s tem sami sodelovali pri ustvarjanju muzeja, pristavlja zgodovinar.
ALENKA OŽBOT