V sredo, 10. aprila 2024 je v Muslimanskem kulturnem centru Ljubljana potekala bajramska molitev, ki jo je vodil in nagovoril zbrane vernike mufti mag. Nevzet Porić. V nadaljevanju si lahko preberete celoten muftijev nagovor.
Hvala Vzvišenemu Bogu, Stvarniku svetov, za milost in blaginje, ki nam jih je daroval. Bog naj blagoslovi poslanca Muhammeda, naj je mir z njim, njegovo družino, prijatelje in vse tiste, ki so živeli z resnico v srcu in dejanjih.
Spoštovani bratje in sestre,
za nami je postni mesec ramazan, v katerem smo se postili, brali in preučevali Božjo besedo, obiskovali skupne molitve, sodelovali na iftarjih in se družili. Skozi post v ramazanu smo v mislih in dejanjih manifestirali svojo pobožnost in pokornost Vzvišenemu Bogu. S postom smo se v imenu Boga odrekali številnim dobrotam. Vsako leto postni mesec dočakamo kot najdražjega gosta, veselo razpoloženi in srečni. Med ramazanom na najboljši način preverimo in opravimo analizo naših dobrih in slabih del z namenom, da se izboljšamo in postanemo boljši verniki in posamezniki. Post je posebno bogoslužje. Božji poslanec Muhammed, naj je mir z njim, je povedal: »Bog je pred svojimi meleki (angeli) ponosen na mladeniča, ki je pobožen, in pravi: ,Mladenič, ki zapuščaš svojo strast zaradi Mene in svojo mladost žrtvuješ zaradi Mene, ti si pri Meni kot eden od mojih melekov (angelov).‘« Verniki, ki so se postili, so poskušali v celoti opraviti nalogo svojega Gospodarja in upoštevati priporočila poslanca Muhammeda. S tem so se poskušali približati Vzvišenemu Bogu, saj post ni samo odrekanje hrani in pijači. Post je veliko več. S postom smo nadzorovali sebe in svojo osebnost. Post je bila vaja odrekanja željam in nagonom naše duše. Vernik in vernica, ki sta se postila, nista dovolila strastem, da ju premagajo, temveč sta bila onadva na koncu ramazana velika zmagovalca. Post je bila duhovno-telesna vaja, ki se opravlja v duhu absolutne pobožnosti. S postom se verniki poistovetijo z meleki (angeli) in s tem se približujejo Vzvišenemu Bogu ter se zatekajo k Njegovemu blagoslovu, kar predstavlja končni cilj vsakega vernika in vernice. Pravi smisel posta v mesecu ramazanu je, da oslabimo telo in okrepimo duha, ki uživa v ramazanskih bogoslužjih in se v blagoslovljenih ramazanskih trenutkih vrača svojemu domu oz. Bogu. Pomembno je, da smo iz blagoslovljenega ramazana izstopili očiščeni od greha in okrepljenega duha, da bo sposoben premagati vse sodobne izzive, ki stojijo pred človekom kot bitjem, ki ga je ustvaril Vzvišeni Bog. Ta v Kur’anu pravi:
»Reci: moje molitve in moji obredi, moje življenje in moja smrt resnično pripadajo edinemu Bogu, Gospodarju svetov« (El En’Am, 162).
Blagor tistim, ki so iz meseca ramazana izstopili pod okriljem Božje milosti, osvobojeni greha in rešeni peklenskega ognja. Kot verniki se veselimo uspeha, ki smo ga dosegli s postom v mesecu ramazanu.
Mi smo prah, v katerega je Bog vdahnil življenje. Zato naše telo, naše življenje in naša smrt pripadajo Bogu. Mi smo permanentni dolžniki Bogu. Ne dolgujemo mu nič materialnega. Dolgujemo mu zahvalo za življenje, ki nam ga je vdahnil, in dolgujemo mu pobožnost, ki je bila tako izrazita v postnem mesecu ramazanu.
Vsi smo Božja bitja, ne glede na to, kateremu svetovnemu nazoru pripadamo. Vsi smo enaki in vsi smo se odpravili na pot z enakimi možnostmi. Od vsakega posameznika je odvisno, za katero pot se bo odločil, pobožno ali brezbožno. Vsak list na veji se mora zavedati, da je veja povezana z deblom. Deblo je povezano s koreninami. Korenine so povezane z zemljo. In zemlja? Ne, ona ne lebdi zaman v univerzumu. Zemlja in vsa nebesa pripadajo Bogu in so v povezavi z Njim. To je pravzaprav pobožnost. Človek ni sam svoje bitje, on ne pripada samo sebi, temveč tudi Bogu, pripada zemlji in drugim bitjem. Danes se zastavlja legitimno vprašanje, če je današnji človek pripravljen pristati na dejstvo, da ima Stvarnika. Ali je pripravljen pomisliti o sebi vsaj za trenutek, da je njegov položaj podoben maloprej omenjeni paraboli o listu? Ramazan nam je vsaj za trenutek pomagal, da razmislimo o navadni pobožnosti, ki je zelo pomembna za človeka. Nikoli ne smemo zanemariti pobožnosti, ne glede na tehnično moč sodobnega časa, ki je človeka pripeljala do najvišje ravni preizkušnje, ki ga vsakodnevno napada. Tisto, kar danes potrebuje sodobni človek, je uravnotežen čas, ki ga mora enakomerno razporediti med sodelovanje z dušo in sodelovanje s tehniko, ki mu je na voljo. Tako bo naša duša bolj zadovoljna, ker se bo posvetila Bogu in več časa preživela v družbi dobrih in pobožnih del. Vse materialno, kar ustvarimo, bo ostalo in izginilo na zemlji. Kur’an nas spominja, da je na zemlji vse minljivo. Na zemlji ostaja samo Bog in človekova dejanja:
»Vse zemeljsko je minljivo, ostaja samo tvoj Gospodar, Veličastni in Plemeniti« (Er Rahman, 26–27).
Človek ni lastnik svojega življenja. On je samo njegov uporabnik. Vse, kar ima, mu je bilo zaupano v uporabo. Življenje je darilo, ki ga je prejel od Vzvišenega Boga. Ne sme biti neodgovoren v odnosu do podarjenega. Mi smo, pravzaprav, skupek dni. Ko mine en dan, mine tudi del nas. Zato se zastavlja vprašanje, kako preživeti čas na tem prehodnem svetu? Skrbeti moramo za vsak trenutek življenja in ga zaščititi od drugih, pa tudi nas samih. Človek ne sme ogrožati ne tujega ne svojega življenja. Vzvišeni Bog nam daje življenje in samo On ima pravico, da nam ga odvzame. Življenje je darilo, ki ga ne sme nihče ogrožati. Bog v Kur’anu pravi:
»Ne pobijajte se med seboj! Bog je resnično usmiljen z vami. A kdor bo nasilno ravnal iz sovraštva, ga bomo vrgli v ogenj. Bog to zlahka stori« (En Nisa, 29–30).
Življenje moramo krepiti s pozitivnimi vrednotami, ki so v današnjem času na udaru. Skrbeti moramo za svoje zdravje in se izogibati negativnostim, ki ogrožajo naša življenja. Krepiti moramo sožitje in medsebojno razumevanje ter se povzdigniti nad mračne sile, ki nas obdajajo in potiskajo v medsebojne konflikte in spopade. Mi se moramo opredeliti za tisto, kar je dobro in plemenito. Ne smemo opustiti vrednot, ki plemenitijo človeško življenje na tem svetu.
Spoštovani,
težko je razumeti dogajanja v svetu, vojno opustošenje v Palestini in Ukrajini ter nekaterih drugih delih sveta. Med ramazanom smo se molili k Vzvišenemu Bogu, da pomaga vsem tistim, ki jih je prizadela vojna in so izgubili svoje najdražje. Posebej smo se spominjali naših bratov in sester v Gazi, ki so cel ramazan, in tudi pred tem, trepetali za svoja življenja. Gledali smo žalostne prizore iftarjev in ramazanskih molitev, ki so jih organizirali pod ruševinami tega zgodovinsko pomembnega območja. Sprašujemo se, zakaj? Ali je vse skupaj vredno? Zakaj so toliko ljudem, posebej otrokom, odvzeli življenje? Mislimo na vsa življenja – ukrajinska, ruska, judovska in palestinska. Kdaj se bo zlo vojne, morija nedolžnih, končalo? Zastavljamo si vprašanje, ali so zastavljeni cilji posameznikov vredni toliko življenj? Zakaj so nekateri otroci prikrajšani za dostojno in lepo otroštvo? Sprašujemo se, zakaj v svetu obstajajo dvojna merila? Zakaj so poteptane vrednote, na katerih je bila zgrajena Evropa in drugi deli sodobnega sveta? Zakaj je svet tako okruten in nepravičen? Na ta vprašanja, žal, ne dobimo odgovorov. Pred nami je obdobje velike negotovosti. Nihče ne more predvideti, v katero smer se bo svet razvijal v nadaljnjem obdobju. Zagovarjamo mir in sočustvujemo z vsemi, ki so pregnani iz svojih domov, ne glede na to, o katerem delu sveta govorimo. Spoštovati moramo dostojanstvo vseh, ne glede na posameznikovo etnično, narodnostno ali versko pripadnost. Zato pričakujemo od odgovornih, ki so jim zaupani pomembni položaji, naj razmislijo o svojih dejanjih in odločitvah, ki jih sprejemajo. Vsi imamo pravico do dostojnega življenja, svobode, miru, domovine, doma in družine. Ponosni smo, da je Slovenija na pravi strani zgodovine in si prizadeva pomagati tistim, ki so potrebni pomoči. Pozivamo na prekinitev ognja v Palestini oziroma Gazi in Ukrajini. Pozivamo na reševanje konfliktov s pogovori in medsebojnim spoštovanjem. Večina vojn se ne konča na bojnem polju, temveč s pogovorom in dogovorom. Prosimo Boga, naj pomaga vsem tistim, ki so ogroženi, neupravičeno ujeti in pregnani iz svojih domov. Prosimo Boga, naj podari mir celemu svetu.
Spoštovani,
Islamska skupnost v Republiki Sloveniji na slovenskih tleh deluje že več kot eno stoletje. Z izgradnjo ljubljanske džamije smo bili vpisani na religijski zemljevid Republike Slovenije. Zelo smo veseli, da smo z izgradnjo džamije uspeli obogatiti družbo, v kateri živimo, saj je kompleks Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana prispeval k večji prepoznavnosti naše Skupnosti, odprtosti, sodelovanju in vpetosti v slovensko družbo. Naš namen je, da z različnimi programi, ki jih organiziramo znotraj Islamske skupnosti, gradimo mostove prijateljstva, razumevanja in sodelovanja. Pletli bomo močne vezi sodelovanja s cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi v Sloveniji ter krepili medverski dialog, ki bo navadnemu človeku pomagal, da se bolje razume s svojim sodelavcem, sosedom in prijateljem. Dialog z državo in njenimi institucijami bo treba krepiti na različnih področjih. Verske skupnosti prispevamo k raznolikosti in bogastvu slovenske družbe ter pomagamo državi pri obvladovanju različnih humanitarnih in socialnih problemov njenih državljanov, ki se k nam zatekajo po pomoč. Opravljamo različna splošno koristna dela. Zato pričakujemo več posluha in tudi pomoči s strani države ter partnerski odnos, saj smo kot člani verskih skupnosti tudi davkoplačevalci.
Ob koncu izrekam priprošnjo Vzvišenemu Bogu, da bolnim podari ozdravitev, revnim oskrbo, beguncem povratek domov. Prosimo Ga, naj svetu podari mir. Vsem tistim, ki prenos bajramske molitve spremljajo prek televizijskih ekranov, tistim, ki so bolni ali ostareli ali jim je kako drugače onemogočen prihod v džamijo, želim miren in blagoslovljen bajram.
Hkrati prosimo Boga za odpuščanje grehov in sprejetje naših ramazanskih bogoslužij in molitev. Prosimo Ga, da ramazanski bajram praznujemo v zdravju, veselju in sproščenosti skupaj s svojimi najbližjimi. Amin.
Bajram šerif mubarek olsun!
Foto: Bobo