Duševno zdravje in samorefleksija med ramazanom

Da bi se približali Bogu, med ramazanom nenehno iščemo duševni mir in si prizadevamo rasti v veri. Svojo kreativnost v tej rasti in ohranjanju duševnega zdravja prepoznavamo posebej v ramazanskem času, ko se intenzivno odrekamo grehom, in jo razvijamo tako, da se iskreno postimo in izogibamo posvetnim stvarem ter tuzemskim mislim. 

Vernik si v bivanjskem smislu prizadeva vzpostaviti ravnotežje med duhovnim in materialnim. Da bi močno zakoreninili življenjsko produktivnost, moramo ohraniti duševno zdravje, odgovor na vprašanje, kako izkoristiti svoje potenciale za prihodnost, pa se nam nudi skozi duhovno ramazansko mizo. Če se nam kdaj zazdi, da nas post izčrpa, pomislimo na iftar, torej večerjo, ki oznanja konec posta, in nobena materialna stvar nam ne more nadomestiti tega občutka veselja, ki se ga ne da opisati z besedami. »Po boju, s katerim se sooča tisti, ki se posti, sledijo nagrade,« opiše Rumi v enem od svojih verzov.  

Z recitiranjem in branjem Kur’ana, posebej med ramazanom, dobimo moč in dosežemo umirjenost, saj se »srca umirijo, ko izgovarjamo Allahovo ime« (Ar Rad, 28).

Med postom se izostrijo naša čutila. Bolj sočustvujemo z lačnimi, revnimi, sirotami. Dajanje miloščine čisti vernikovo srce pohlepa in zavisti, naredi nas milostne. Tako razvijamo empatijo, ki nas spodbuja k pomaganju drugim. To je za osebo, ki se iskreno posti, zrcalo njegove odgovornosti kot vernika.

S tem, ko čez dan ne uživamo hrane in pijače in se odrekamo telesnim užitkom, se odpovedujemo stvarem, ki so za nas samoumevne. Post nas tako spodbuja, da namesto kratkoročnih užitkov sprejmemo dolgoročne koristi in duhovne nagrade. Stremimo k odločitvam, ki so dolgoročno dobre za nas, posebej za duševno zdravje.

Ko nas kaj vznemiri ali zamaje steber naše pobožnosti, se na to odzovimo mirno in obvladajmo svoj jezik in roke. Post je zaščita, močna trdnjava, ki nas ščiti pred kakršnimikoli napadi človeške zlobe, sovraštva ali jeze. Če utrdimo disciplino med ramazanom, bomo lažje obvladali negativne lastnosti in čustva, kot so bes, jeza in strast. Kur’an pohvalno govori o »tistih, ki brzdajo jezo in odpuščajo ljudem« (Ali Imran, 134).

Če se med ramazanom iskreno soočimo sami s seboj, vidimo lastne slabosti, kot bi se gledali v zrcalo. Tako lažje analiziramo in razumemo dejanja, ki nas oddaljujejo od Stvarnika. Z iskrenim pogledom na naš odnos in (ne)pokornost do Dragega Boga se nam kaže jasna slika duhovne rasti. Spremenimo vzorce vedenja in dosegli bomo Božje zadovoljstvo in naklonjenost.

Če se postu predamo v celoti, kot resnični privrženci Božjega Razodetja, bo post dosegel svoj namen. Dejstvo, da smo po ramazanu boljši kot pred njim, pa bo potrditev, da smo izkoristili ramazan. Rezultati se ne bodo pokazali, če ničesar nismo spremenili. Izkoristimo široko paleto ramazanskih darov in obogatimo se z osebno duhovno rastjo ter duševnim mirom, ki nas bosta krasila tudi po ramazanu.

Hamza Muratspahić