Mineva 28 let od srebreniškega genocida, ko so enote bosanskih Srbov v Srebrenici in njeni okolici ubile okrog 8000 ljudi, predvsem odraslih moških in mladoletnih fantov.
11. julij je dan, ko se spominjamo enega najhujših genocidov v sodobni evropski zgodovini – genocida v Srebrenici leta 1995. Kljub preteklim letom se na trenutke zdi, da se ozaveščanje o posledicah genocida, izgublja v množici drugih dogodkov, medtem ko se zanikanje in relativizacija grozot še naprej širita. Mineva osemindvajseto leto po genocidu in žalostno ugotavljamo, da sta zanikanje in relativizacija dogodkov v Srebrenici še vedno prisotni. Kljub jasnim dokazom in obsodbam Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, se nekateri posamezniki in države še vedno trudijo zmanjšati pomen in resnost genocida. To je nevzdržno za celotno družbo predvsem pa za preživele, ki podoživljajo genocid po genocidu. Sodišče v Haagu je poveljnika operacije, generala Ratka Mladića, in takratnega predsednika Republike Srbske, Radovana Karadžića, spoznalo za kriva genocida in ju obsodilo na dosmrtno ječo.
Poleg tega je očitno tudi dejstvo, da se zadostna mera pravičnosti za žrtve genocida v Srebrenici, ni dosegla. Kljub obsodbam nekaterih odgovornih za zločine, se mnogi voditelji in sodelavci še vedno prosto sprehajajo po svetu, brez ustrezne kazni za svoja dejanja. Najhuje od vsega je to, da se sprehajajo po Srebrenici, na očeh preživelih?! Nedavno so točno takšna pričevanja z nami delile štiri pogumne Srebreničanke, ki smo jih letos gostili z namenom ozaveščanja o srebreniškem genocidu skozi spominski program 8372 živih spominov.
Aktualna dogajanja v regiji, politične napetosti, naraščanje nacionalistične retorike in spodbujanje sovraštva, še povečujejo pomen evropskega dneva spomina na genocid v Srebrenici. Potrebno je neprestano krepiti prizadevanja za preprečevanje sovraštva, spodbujanje strpnosti in ohranjanje miru v regiji. 11. julij bi moral biti priložnost, da se soočimo s kritičnimi vprašanji in se zavežemo k preprečevanju procesa, ki vodi do genocida. Vsi, ki se zavedamo kako je človek nagnjen k vedno novim vojnam, sposoben v nedogled ponavljati najbolj nesmiselna grozodejstva, na koncu vse skupaj potlačiti, zasuti s propagando vse z namenom, da lahko živi naprej in da lahko vse skupaj ponovi, se obremenjujemo s spomini in bolečo zgodovinsko izkušnjo. Zato morajo biti procesi sprave pospešeni, saj lahko le na ta način vse generacije uresničijo svoje potenciale in prispevajo k dobrobiti, stabilnosti in sožitju. Vsak izmed nas lahko prispeva svoj del h kolektivni pripravljenosti za preprečevanja nastanka tovrstnih grozodejstev. V kolikor je to iluzorno pričakovanje lahko vplivamo na nastanek in potek diskurza znotraj našega kroga delovanja.
V spominskem centru v Potočarih pri Srebrenici so danes, ob 28. obletnici genocida, pokopali še posmrtne ostanke 30 žrtev. Med njimi so tudi štirje mladoletni fantje, najmlajši med njimi je bil leta 1995 star samo 15 let.
Ela Porić, vodja spominskega programa 8372 živih spominov
