Gostili smo Srebreničanke, ženske heroine, ki danes opravljajo izjemno vlogo: pričajo in opominjajo na grozljivost stanja in dogodkov v 90. letih na področju Srebrenice ter se hkrati dostojanstveno nosijo s samoto in izgubo najbližjih. S Srebreničankami se je pogovarjala novinarka Ksenija Horvat.
Z začetkom vojne je ženska nenadoma prevzela skrb za vse, tudi za družino, kar je bilo v tradicionalni in konservativni skupnosti rezervirano za moške. Prisiljene so bile nadaljevati z običajnimi opravili, kot so priprava hrane – ko ni bilo na voljo osnovnih življenjskih sredstev – vzgoja otrok, skrb za dom in higieno – brez osnovnih higienskih pripomočkov – ter zagotavljanje oblačil in obutve za otroke. Ženske so imele bistveno vlogo tudi pri pripravi prevez za Vojno bolnišnico v Srebrenici. Številne med njimi so odigrale pomembno vlogo aprila 1993, ko je vrhovni poveljnik ZN, francoski general Morillon, obiskal Srebrenico. Takrat ga je skupina žensk zaustavila in zadržala ter prisilila, da ostane. Rezultat tega je bila razglasitev Srebrenice za Varovano območje ZN. Tudi v povojnem obdobju je vloga žensk ključna, predvsem v procesu iskanja množičnih grobišč in pri identifikaciji posmrtnih ostankov žrtev genocida.
Zgodba Salihe Osmanović je zgodba, ki je ena od simbolov Srebrenice in si zasluži mesto v šolskih učbenikih. Velika večina ljudi, ki je vsaj malo več raziskovala o dogajanju v Srebrenici julija 1995, je lahko zasledila posnetek iz Srebrenice iz 13. julija 1995, ko Salihin mož Ramo prisiljen s strani vojske RS, kliče sina Nermina naj se prikaže in preda Srbom. To je situacija v kateri se ne bi želel znajti noben oče, saj je s tem klical sina direktno v smrt. Saliha je v srebreniškem genocidu izgubila oba sinova, Edina in Nermina in moža Rama. Pričala v Haggu proti Ratku Mladiću in pri tem ni pristala na status zaščitene priče. Odločno je rekla ne in povedala, da zločincem lahko pogleda v oči. Vrnila se je v svojo vas in njihovo družinsko hišo. Živi popolnoma sama. Pravi, da so ji vsako leto najtežji bajrami in julij, ko se spomni vseh dogodkov.
Zdravnica Fatima Klempić je tik pred začetkom vojne, zaključila Medicinsko fakulteto v Tuzli in začela z delom v Zdravstvenem domu v Bratuncu. Bila je ena od petih zdravnic v bolnici v Srebrenici in ena od redkih žensk, ki se je pridružila moškim na poti do svobodnega ozemlja preko gozdov. Pot je bila ruska ruleta in izkušnje s poti je delila s prisotnimi. Razmere so bile pretežke, povsod trupla, mrtvi in ranjeni ljudje vendar Fatimi je med redkimi uspelo preživeti pekleno pot od Srebrenice do Tuzle. Izgubila je 40 članov družine, prijatelje in paciente.
Azmira Malagić je, tako kot večina ostalih ljudi iz okoliških vasi in mest, preživela v Srebrenici, saj je bila razglašena za zaščiteno območje. Tudi njena zgodba je polna bolečine, težkih spominov, prizorov smrti in boja za preživetje. Kljub vsemu, njena zgodba ima nekaj lepih spominov kot so poroka v Srebrenici leta 1993, rojstvo njene hčerke, praznovanje njenega prvega rojstnega dne (po čudežu posnetega praznovanja) in konec vsega lepega s poletjem 1995 in smrtjo njenega moža.
Almedina Dautbašić Memišević je najmlajša pričevalka in njena najstniška leta so ovekovečena z dogajanji in padcem Srebrenice, smrtjo matere in očeta, babičino neizmerno skrbjo za njo in njena dva brata in sestro. Otroštvo je preživela v domu, saj je bilo skoraj nemogoče najti žive sorodnike, ki bi skrbeli za njo in njene sorojence. Ne glede na težke razmere so bila njena leta v domu, lepa.
Podporo srebreniškim heroinam so izkazali številni gostje, ki so se udeležili dogodka med drugimi mufti Nevzet Porić, g. Aleš Musar, g. Robert Waltl iz Liberalne judovske skupnosti, mag. Mateja Demšič, načelnica oddelka za kulturo MOL in številni drugi, ki po slišanih izpovedih niso ostali ravnodušni in neprizadeti.
Spominski program 8372 živih spominov je program s katerim vsako leto opozarjamo in ozaveščamo o genocidu v Srebrenici.
