Motiv “votlih palmovih debel” je v Kur’anu omenjen enkrat samkrat, v poglavju El-Ḥāqqah (69:6-7). Temu motivu pa je treba dodati tudi motiv “padlih palmovih debel”, ki se omenjajo v kur’anskem poglavju Al-Qamar/Mesec (54:20).
Torej, omenja se v manj prijetni povezavi, saj se nanaša na ljudi in naravne katastrofe, ki jih lahko doletijo. Z “votlimi palmovimi debli” se na različne načine namiguje tudi na drugih straneh Kur’ana, čeprav tam niso izrecno omenjena. Vendar je vsak del Kur’ana smiselno povezan z vsakim drugim delom Kur’ana. Razlagalci Kur’ana pravijo: “Tisti, ki berejo Kur’an skozi njegova nevidna značajska in smiselna tkanja, ga berejo pravilno.
Torej, kakšen pomen se skriva v besedni zvezi “votla palmova debla”?
Kur’ansko poglavje El-Ḥāqqah (69:6-7) pripoveduje o nekdanjem narodu ʻĀd, ki ga je uničil hladen, močan in nezaustavljiv veter. Po Božji volji je veter uničil naselbine naroda ʻĀd, uničujoča burja je trajala “sedem noči in osem zaporednih dni”, ljudje so umirali in “so popadali na tla kot votla palmova debla”.
To je eden številnih delov v Kur’anu, kjer je govor o množični nesreči ljudi, ki so jih doletele posledice naravne katastrofe: burja, orkani, poplave, potres, vojne …
Tako kot to besedilo v Kur’anu (69:6-7) tudi drugi odlomki, ki govorijo o burji, orkanih, poplavah, potresih …, sporočajo, da je tisto “nekaj” močnejše od človeka. Sodobna filozofska in teološka literatura, ki je nastala po industrijski revoluciji, ko se je človek oborožil s stroji in neomajnimi betonskimi in železnimi zgradbami, upošteva, da se človek “ne more zoperstaviti naravi”, saj obstaja nekaj, čemur se reče nadnaravno, tisto nekaj, kar je močnejše od nas.
In da se vetrovi vedno vračajo nad dele človeštva, je videti tudi iz samega pomena kur’anske besede ʻĀd. Namreč, ʻĀdpomeni, če razložimo po komentatorsko, tisti, ki se vrača(ta beseda je izpeljana iz kur’anskega korena ʻA-W-D v osnovnem pomenu vrniti se), in v osnovi je to simbolni pomen imena naroda, ki ga je uničil veter. V nadaljevanju to pomeni, da so bili (in jih bo še veliko) narodi, nad katere se bo vrnila “usoda” naroda ʻĀd! Strašnim rokam vetra nasproti so človeške roke popolnoma nemočne – tako je sporočilo iz Kur’ana.
Tu se skrivnostni pomen Kur’ana popolnoma jasno pokaže: usoda naroda ʻĀd lahko doleti vsak narod. Potencialno so vsi narodi, vsi deli človeštva, ʻĀd, saj so lahko izpostavljeni vetru, orkanom, poplavam, potresom, vojnam, cunamijem … Tisto nadnaravno, kar je močnejše od človeka, je preprosto tu, ves čas, nad našimi glavami.
Znamenit je tudi pomen “padlih votlih palmovih debel”. Ta kur’anska besedna zveza kaže, da veter z lahkoto prevrne “votla debla”.
Ljudje, ki jih na tla pomečeta veter in potres, so videti kot “votla debla”, v njih ni življenja, krog njihovega življenja in nesreče je popolnoma sklenjen.
Seveda imajo “votla in padla palmova debla” v kur’anskem besedilu in kontekstu še veliko pomenov, vendar je najpomembnejši moralni pomen. Po kur’anskem gledanju na svet so ljudje izpostavljeni vetrovom, orkanom, poplavam, potresom … takrat, ko v svojem življenju povsem opustijo moralna načela. Ljudje, ki so zadovoljni z zlom, jezo in sovraštvom, ljudje, ki jih dobro in plemenitost ne pritegneta, so sami v nevarnosti, da postanejo kot “votlo in padlo palmovo deblo”. Morda je nekoliko teže sprejeti, da Kur’an na tem mestu (69:6-7) prinaša tako sporočilo, a je vseeno treba razumeti primerjavo med “ljudmi, ki jih je pokončala burja” in “votlimi in padlimi palmovimi debli”.
(…)
Enes Karić / Crtice o Kur’anu
Prevedla: Ela Porić