V ponedeljek, 10. septembra 2018, bo po sončnem zahodu nastopil 1. muharrem 1440. hidžretskega leta. Muslimanski koledar je lunarni in leto lunarnega koledarja je vsako leto za deset dni krajše od sončevega. Razlog, da so datumi vseh verskih praznikov in mesec ramazan spremenljivi, je ravno v lunarnem letu, prav tako novo hidžretsko leto ni natančno datumsko določeno.
Hidžra je zgodovinski dogodek in predstavlja selitev poslanca Muhammeda, a.s., skupaj z ostalimi muslimani iz Meke v Medino. Selitev je bila neizbežna, saj je bila situacija v Mekki izredno napeta in nevzdržna. Po trinajstih letih v Mekki je poslanec Muhammed, a.s., zadnji zapustil mesto. Hidžra v dobesednem pomenu pomeni zapustiti, prekiniti, pustiti in zato ne predstavlja pobega temveč pripravljenost na nove izzive, ki sledijo s prihodom v novo okolje. S prihodom poslanca Muhammeda, a.s., v Medino lahko govorimo o postavitvi novih odnosov, ozaveščanju o zbliževanju ljudi, sožitju z drugimi, saj so muslimani v Medini sobivali tudi s pripadniki drugih skupnosti. Posledica sobivanja je nastanek Medinske ustave, izredno pomembnega dokumenta, ki je omogočal razvijanje tolerance, spoštovanja in pluralizma.
O Hidžri lahko govorimo v različnih kontekstih in z različnih zornih kotov; zgodovinskega, civilizacijskega, verskega ipd. Zelo pogosto se omenja tudi v kontekstu časa, saj so muslimani po tem dogodku začeli z merjenjem časa. Vendar v kontekstu sodobnosti bomo na tem mestu omenili pomen medinske ustave.
Ustava je sporazum, ki ga je propagiral poslanec Muhammed, a.s., leta 622, po prihodu v Medino. Ustava je regulirala odnose med muslimani, prebivalci Medine in pripadniki ostalih verskih skupnosti predvsem judi. Ustava je izboljšala njihov položaj, ki je kasneje prerasel v de jure meščanski status v državi. Skozi zgodovino v vseh islamskih državah, v katerih je bilo islamsko pravo suvereno, judje nikoli niso izgubili svojega statusa. Njihov status nikoli ni smel priti pod vprašaj, to je bil ukaz poslanca Muhammeda. Ko se je takratna država razširila na severno Arabijo, Palestino, Jordanijo in Sirijo, Perzijo ter Egipt, kjer so živeli številni judje, so jih avtomatično obravnavali kot polnopravne državljane svoje države. To pojasnjuje harmonijo in sodelovanje, ki je bila značilna za odnose med muslimani in judi v naslednjih stoletjih. S tem je poslanec Muhammed, a.s., postavil zgodnji zgled pluralizma, ki predstavlja zgodnje priznavanje različnosti in ga danes štejemo kot nepogrešljiv del sodobnih družbenih standardov.
Iz individualnega delovanja v Mekki se s selitvijo v Medino organizira skupnost v kateri so vsi odnosi urejeni. Izredno pomembno je izpostaviti 19. člen medinske ustave v katerem se prepoveduje vsako individualno nastopanje in se zahteva skupno delovanje kot tudi 27. in 28. člen, ki prepovedujeta vernikom ščititi zločince. Že takrat je veljalo, da vsak posameznik odgovarja za svoja dejanja. V 30. členu medinske ustave je poslanec Muhammed, a.s., zapisal, da ima vsak človek pravico izbrati svoje versko prepričanje. Medinska ustava je vzpostavila osnovne človekove pravice, ki so v zahodnih demokracijah vzpostavljene dosti kasneje.
Vsem muslimanom čestitamo novo 1440. hidžretsko leto z željo, da bi bila mir in svoboda trajni vrednosti naše vere in zavzemanja za dobro vseh ljudi.