Rumi, perzijski pesnik, islamski teolog in sufijski mistik ter ustanovitelj plešočih dervišev.
Rumi se je rodil, 30. septembra 1207, v mestu Balh v regiji Horasan, ki se danes nahaja znotraj meja Afganistana.
Rumijev oče Bahaeddin Veled, sin Hüseyin Hatibija, je bil eden izmed starešin mesta Balh, ki je v času svojega življenja prejel naziv “Sultan učenjakov”, njegova mati pa je bila hči emirja Balh Rukneddina, Mümine Hatun.
Sultan učenjakov, Bahaeddin Veled, je bil zelo izobražen islamski teolog, pridigar in sufi, ki je zardi takratnih političnih dogajanj in mongolske invazije, ki se je približevala, leta 1212 ali 1213 bil primoran zapustiti Balh. Njihov prvi postanek je bil v mestu Neyshabor (Nisabur) znanem po mistiku Ferîdüddinu Attarju s katerim so se po prihodu tudi spoznali. Kljub svoji mladosti je Rumi pritegnil pozornost in si pridobil Ferîdüddinovo spoštovanje. Od tam so se napotili proti Mekki in po opravljenem hadžu (romanju) so se odpravili proti današnji Turčiji in se nastanili v mestu Karaman, kjer so ostali sedem let.
Rumi se je leta 1225 v Karamanu poročil s hčerko Şerefeddin Lale, Gevher, s katero sta imela dva sina Sultan Veleda in Alâeddin Çelebi-ja. Po smrti Gevher se je Rumi poročil s Kerro, ki je imela otroka iz prvega zakona, ter kasneje še dva sina in hčerko z Rumijem, Muzaffereddin, Emir Alim Çelebi in Melike.
Takrat je bil velik del Anatolije pod vladavino države Seldžukov, Konja pa je bila glavno mesto te države. Konja je bila v tem briljantnem obdobju bogata z umetniškimi deli, obrtniki in znanstveniki. Alâeddin Keykubad, ki je bil takrat vladar Seldžukov je povabil Bahaeddin Veleda, da se iz Karamana preseli v Konjo. Bahaeddin je to povabilo sprejel in se 3. maja 1228 skupaj z družino in prijatelji preselil v Konjo. Sultan ga je pričakal s čudovito slovesnostjo ter mu po prihodu podaril Altunapa (İplikçi) medreso.
Po smrti Sultana učenjakov, 12. januarja 1231 v Konji, so njegovi učenci in privrženci začeli slediti Rumiju, saj so ga videli kot edinega naslednika njegovega očeta. Rumi je dobro poznal znanost in religijo, ter redno držal govore/pridige v İplikçi medresi, ki je bila ob njegovih govorih vedno nabito polna.
Mevlana se je s Šemsi Tabrizi-jem, ki je bil njegov duhovni učitelj, v katerem je videl obstoj absolutne popolnosti in na njegovem obrazu čutil “Božjo svetlobo”, prvič srečal 15. novembra 1244. Njihovo druženje ni trajalo dolgo, saj je Šemsi Tebrizi kmalu zatem umrl. Po njegovi smrti se je Rumi za nekaj let umaknil v osamo, saj ni mogel zapolniti praznine, ki jo je čutil. Kasneje sta Selahaddin Zerkubi in Hüsameddin Çelebi poskušala zapolniti mesto Šemsi Tabrizi-ja.
Rumi perzijski pesnik, islamski teolog in sufijski mistik ter ustanovitelj plešočih dervišev je umrl 17. decembra 1273. Svoje življenje je razdelil na tri obdobja: izobraževanje (Tahsil), čiščenja (tehzib) in tasawwuf in ga opisal z besedami: »Bil sem surov, izpekel sem se, zgorel sem«, ki se nanašajo na tri predhodno omenjena obdobja njegovega življenja.
Rumi je dan smrti videl in sprejemal kot dan ponovnega rojstva, kot dan, ko se bo srečal s svojo veliko ljubeznijo, z Bogom. Zato je dan smrti poimenoval ‘Šebi Arus’, ki naj bi pomenil poročni dan ali poročna noč. Svojim prijateljem je vedno svetoval naj ob smrti ne jokajo in se ne žalostijo, saj je to le ponovno rojstvo.
17. december je dan spomina na Rumija, ki ga v Turčiji v mestu Konji vsako leto obeležijo na poseben način, s tako imenovanimi Sema obredi. Sema obrede opravljajo plešoči derviši oziroma privrženci reda Mevlevi, ki tako izražajo svojo predanost veri skozi ljubezen, ki jo črpajo od Boga. Plešoči derviši skozi različne faze ob glasbi poskušajo doseči stanje transa. S kroženjem simbolizirajo vse obstoječe. Ples dervišev je potovanje, potovanje skozi življenje, iskanje Resnice. Obleka derviša je sestavljena iz črnega pokrivala, ki predstavlja kabur (grob), belega oblačila/krila, ki simbolizirajo bele rjuhe v katere se povijejo umrli ter sikke (prekrivalo za glavo-kapa), ki predstavlja nišan (nagrobnik). Slačenje črnega prekrivala predstavlja ponovno rojstvo in odkrivanje duhovne resnice. Skozi stoletja dolg ples in različne procesne nivoje, ki jih prehodi derviš v svojem plesu odkriva pot do Boga. Derviši so skromni in svoje življenje posvečajo Bogu in duhovnosti.
Derviši so bili vedno spoštovani tudi s strani vladarjev, kar potrjuje primer Sultan Sulejmana, ko je dervišem zgradil dvorano za izvajanje plesov v Konji, ki stoji poleg Rumijevega mavzoleja.
Njegova najbolj znana dela:
- Matnavi/Mathnawi (tuid Mesnevi/Mesnevija),
- Veliki Divan/zbirka “Divan-ı Kebir”,
- Kar je, je v njej “Fihi Ma-Fih”,
- Mevlaninih 7 pridig “Mevlana’nın 7 vaazı”,
- Pisma “Mektuplar”.
Rumijevih 7 nasvetov:
”V radodarnosti in pomoči drugim bodi kot reka.
V sočutju in dobrodelnosti bodi kot sonce.
V prikrivanju napak drugih bodi kot noč.
V jezi in besu bodi kot mrtvec.
V skromnosti in ponižnosti bodi kot zemlja.
V dobrohotnosti bodi kot morje.
Bodi to kar si”.
”V bistvu sta tvoja in moja duša enaki; skupaj se pojavimo in izginemo”.
Sanela Husić
Prevzeto: https://www.antoloji.com/mevlana-celaleddin-rumi/hayati/