Vrednost posta ob daljših dnevih in neznosni vročini
Modrost pravi, da je nekega človeka tiščal kamenček v čevljih. Ni ga želel odstraniti, ker tako ne bi znal ceniti olajšanja in občutka bez tiščanja.
Post ob daljših dnevih in neznosni vročini je zahtevnejši, saj takrat čutimo večjo lakoto in žejo. Takšna blagoslovljena lakota in močna žeja omogočata, da se otežen post, z Božjo pomočjo, spremeni v veselje in užitek. Tega zadovoljstva posta oseba ne bi začutila, če predhodno ne bi čutila močne lakote in žeje. Doseženo zadovoljstvo je sorazmerno moči lakote in žeje, ki jo oseba čuti v času posta.
Post kot ibadet (Bogu ugodno delo) ima velikokrat večjo vrednost, če je prakticiran v poletnih mesecih, ko je čas odrekanja daljši in vročina večja, saj se s takšnim postom v celoti uresničijo cilji posta, ki jih je Bog predpisal. Takšen post je večji izziv zaradi težjega prenašanja lakote in žeje.
Trud prinese ugodje
Peti in šesti ajet (verz) sure El-Inširah sta dokaj identična in čeprav večji del uleme (učenjakov) meni, da je ta sura razodeta v Meki, Ibn Abbas, r.a., meni, da je razodeta v Medini, kjer je post tudi predpisan. Določeni razlagalci Kur’ana menijo, da sta samo 5. in 6. ajet tega poglavja razodeta v Medini. Korkut jih je prevedel kot:
- „Zares s trudom pride ugodje,
- zagotovo s trudom pride ugodje!
- Ko končaš, se predaj molitvi
- in obračaj samo k svojemu Gospodarju!”
Navedeni ajeti se lahko proučujejo tudi v kontekstu vrednosti posta, ki je en najbolj zahtevnih in najbolj napornih psihofizičnih ibadetov, še posebej če se opravlja v poletnem času in v najdaljših dnevih v letu. Postu kot olajšanje sledijo iftar, opravljanje namazov (molitev) in nato dove (priprošnje), obenem pa tudi hrepenenje po postu naslednjega dne. V vsakem primeru navedeni ajeti kažejo, da bojo vložen napor skupaj s saburom (potrpežljivostjo) in vero v Boga dočakani z olajšanjem in nagrado na tem svetu in na ahiretu (onstranstvo). Torej bo težavnost posta nekega dne dočakana z dvema olajšavama. En napor nikoli ne bo mogel preseči in premagati vrednosti dveh naporov. Tako je s postom, kot najglobljim izrazom pobožnosti, in tako je tudi z vsemi drugimi vrstami truda, vloženega za doseganje Božjega zadovoljstva.
Ebu Bekr, r.a., je prostovoljni post opravljal izključno poleti.
Če se post izvaja v zimskem času, ni mogoče čutiti vseh slasti posta, saj je trajanje posta v zimskih dneh kratko in ni vročin, zato se tudi lakota in žeja v pravem smislu ne občutita. Zato je Ebu Bekr, r.a., opravljal prostovoljni post izključno poleti. Omer, r.a., je na smrtni postelji svetoval svojemu sinu Abdullahu, da se s ciljem doseganja odlik vernika posti, ko prevladuje velika vročina in so dnevi najdaljši.
Tudi Aiša, r.a., se je postila po največji vročini.
El-Kasim bin Muhammed navaja, da se je Aiša, r.a., postila po največji vročini in ko so jo vprašali, zakaj to dela, je dejala, da želi izkoristiti čas pred smrtjo. To je treba razumeti v smislu, da je našla najboljši način izkoriščanja svojih preostalih dni v življenju za opravljanje dobrih del, ki imajo večkratno nagrado v času ramazana in si tako obenem prisluži Božjo milost in zadovoljstvo. To je dokaz vzvišenih teženj muslimanov v tem času, da se približajo Gospodarju in zaslužijo njegovo zadovoljstvo. Bog je obljubil: “Kdorkoli bo žejen zaradi Allaha v vročem dnevu, ima pravico pri Allahu pogasiti žejo na Sodnem dnevu.“
Občutek slasti posta in blaženega okusa lakote in žeje ukazuje na vso vzvišenost in veličastnost posta kot ibadeta. S takim načinom posta se uresničuje namen in dosegajo cilji posta, kot so približevanje Bogu in krepitev pobožnosti. Prav tako tak post zdravi telo, ohranja ga vitalnega in ga revitalizira. Osebe, ki se postijo, so bolj zdrave po postu, zadovoljne in srečno živijo v popolni poslušnosti svojemu Gospodarju v upanju, da bodo nagrajeni z Njegovo milostjo in večnim bivanjem v Njegovem raju (džennetu). Tega ni mogoče doseči, če oseba, ki se posti, prespi čas od ikindije (popoldanska molitev) do akšam namaza (prva večerna molitev) s ciljem, da mu čas posta hitreje mine. Ramazanski mubarek (blagoslovljen) čas je tako dragocen, da niti enega trenutka ne bi smeli porabiti za nepomembne stvari. To je nenadomestljiva izguba.
Takšna zlata priložnost, da človek poveča svoja dobra dela, izpopolni svoje ahiretske oskrbe in si prisluži izjemno dragoceno obljubljeno nagrado, se mogoče nikoli več ne bo ponovila!
Osebe, ki se postijo, so pripravljene storiti in vložiti velike napore, da bi pridobile naklonjenost Boga in se Mu približale. Navdih za to izhaja iz besed Gospodarja: “… za vse dobro, ki ga opravite za sebe, boste našli nagrado pri Allahu, ker Allah vse vidi, kar počnete.” (2: 110)
Vzvišeni Bog je vernikom predpisal post kot strogo obveznost, saj le On ve, kako koristen je post za njih. V želji, da verniki izkoristijo milosti posta, je Bog za vse, ki se postijo, obljubil dragoceno nagrado za pravilno opravljen post. Človek doživlja obljubljeno nagrado in kazen kot Njegovo milost in si prizadeva z vsem svojim srcem, da se pravilno posti.
V postu je bistvo ibadeta (bogoslužja)
Post je najbolj iskren način približevanja Bogu. To je najzanesljivejši način, da se zasluži Njegova milost, zadovoljstvo in odpust. Vzvišeni Bog v času posta Svojim zvestim vernikom na stežaj odpira vrata Svoje milosti in odpuščanja.
Da bi se dosegli cilji in občutila slast posta, je za popoln post potrebno v času ramazana, poleg odrekanja hrani, pijači, kajenju in spolnim odnosom ter vsemu kar kvari post, vztrajati v rednem opravljanju petih dnevnih namazov (molitev), opravljanju teravih-namaza (večerna ramazanska molitev), vsakodnevnem branju Kur’ana, opravljanju zikra (omenjanje Allaha), potrebno je deliti miloščino, odzivati se vabilom na iftar in jih tudi prirejati ter vstajati na sehur (zajtrk pred začetkom posta). Vzvišeni Bog bo ocenil naša dejanja. Za najboljši čas se bo štel tisti čas, ki smo ga v opravljanju ibadetov posvetili Gospodarju. Dokaz za to so Njegove besede: “Kdor se z vsem svojim bitjem preda Allahu ter dela dobro, se je oprijel za najtrdnejšo vez. Na koncu se vse vrača Allahu.“ (31:22.)
Modrost pravi: “Prazen želodec odpre in sprosti prostor ter da priložnost duhovni rasti.”