Vzvišeni Allah je posebej izbral in odlikoval določena mesta in dneve. En vid njihove izbranosti je ta, da je nagrada za vsa dobra dela, ki so takrat opravljena, znatno večja od nagrade za dela, ki niso opravljena takrat. Tako je Allah od krajev izbral Meko in harem v njej, Muhammedovo, a.s., džamijo v Medini in džamijo Al-Aksa v Jeruzalemu. Časovna odlika pripada prvim desetim dnem v mesecu zu-l-hidždže (mesec romanja v Meko) in mesecu ramazanu v celoti.
V mesecu ramazanu se je začelo razodetje Kur’ana in zato ga poimenujemo tudi mesec Kur’ana. Muslimani se v tem mesecu intenzivno posvetijo branju Kur’ana in drugim ibadetom (Bogu ugodnim delom). Božji poslanec je v tem mesecu bral Kur’an pred melekom Džibrilom (angel Gabrijel), ki ga je poslušal in preverjal. Zato tudi naša tradicija prirejanja mukabel, glasnega branja Kur’ana v džamiji tekom ramazana, temelji na dejstvu, da je včasih treba brati Kur’an pred nekom, ki je boljši poznavalec od nas in nam lahko pomaga popraviti morebitne napake.
Ibn Kesir v komentarju 29. in 30. verza (ajeta) kur’anskega poglavja Fatir, v katerem se navaja: ”Tisti, ki berejo Allahovo knjigo in opravljajo molitev in dajejo tisto, kar jim Mi darujemo, javno in naskrivaj, lahko upajo na nagrado, ki ne bo izginila, da jih On, glede na njihova dejanja ne bi nagradil in jim naklonil še več iz Svojega izobilja, ker On veliko odpušča in je plemenit.”
Ibn Kesir pravi, da se to nanaša na bralce Kur’ana. Oni bodo imeli večjo nagrado, kot so si jo zaslužili in prejeli bodo nagrado, ki je niso niti pričakovali.
Tirmizi je zabeležil od Ebu Seida, r.a., hadis-kudsi, da je Vzvišeni Allah rekel:
”Kdor se zmoti s Kur’anom in Mene poveličuje ter Me prosi za pomoč, mu bom Jaz podaril več kot tistim, ki molijo k meni. Vrednost Allahovih besed v primerjavi z drugimi besedami je kot vrednost Allaha v primerjavi z Njegovimi stvaritvami.”
Tistemu, ki bo zaposlen z branjem Kur’ana in ne bo imel časa prositi Allaha za svoje potrebe in želje, bo Allah dal več, kot daje tistemu, ki molijo k Njemu in Ga prosijo za svoje potrebe in želje. To je obenem spodbuda bralcem Kur’ana, da ga čim več berejo in ne razmišljajo o tem, da za to ne bodo nagrajeni in njihove potrebe in želje ne bodo zadovoljene. Nasprotno, prav branje Kur’ana jih bo pripeljalo do nagrade.
Milost branja Kur’ana zavzame predvsem tistega, ki ga bere, in tistega, ki ga posluša. Ebu Hurejre, r.a., pravi, da je Poslanec, a.s., rekel: ”Ko se v džamijah zaradi branja in recitiranja Kur’ana zbere skupina ljudi, se na njih spusti umirjenost, prevzame jih milost, obkrožijo jih meleki, Allah pa tistim, ki so pri njem, govori o njih.”
Imam Nevevi pravi, da je branje Kur’ana dovoljeno v vsakem trenutku in za to ni napačnega časa, omenja pa nekatere dele dneva in noči, ki so boljši od drugih. Najboljše je brati Kur’an v času molitve, nato ponoči, in sicer je drugi del noči boljši od prvega. Glede branja Kur’ana podnevi, je to najboljše po jutranji molitvi (sabah namazu). Iz navedenega se vidi, da je posebna vrednost v mukabeli (glasno branje Kur’ana v džamiji) po jutranji molitvi.
O pomenu branja Kur’ana v času ramazana govori tudi dejanje Malik Ibn Enesa, ki je bil en najbolj znanih učenjakov hadisa svojega časa. Ko je nastopil ramazan, je opustil proučevanje hadisa in pogovor z učenjaki, čeprav so tudi to dobra dela, in se posvetil branju Kur’ana.
Kur’an je razodet živim ljudem, da bi ga brali in recitirali. Kur’an ni zapis ali talisman, ki ga je potrebno hraniti na verižici kot obesek ali v vitrini za okras ter upati, da nas bo pozdravil ali nam prinesel srečo. Kur’an seveda je vse to, a le za tistega, ki ga prebira in živi tako, kot piše v njem.
Prevzeto: www.islamskazajednica.ba