Kur’ansko poglavje El-Hidžr je iz mekanskega obdobja, razodeto je po kur’anskem poglavju Jusuf in ima 99 stavkov. Razodeto je v času, ko so bili poslanec Muhammed, a.s., in njegovi ashabi (prijatelji) izpostavljeni največjemu trpinčenju. V času, ko so številni na islam gledali z dozo podcenjevanja, posmehovanja in nezaupanja.
Kur’ansko poglavje El-Hidžr je razodeto kot tolažba in pomiritev poslanca Muhammeda, a.s., in za tiste, ki mu sledijo. V njem se navaja: ”Ne skrbite, Vzvišeni Allah vas čuva. Allah bo čuval islam in Kur’an. Zanesite se Nanj. Naj vas ne ustrašita moč in številčnost vaših nasprotnikov in vztrajajte na pravi poti.” Takšna sporočila so zajeta v celem poglavju. Poglavje El-Hidžr omenja veliko stvari, nad katerimi bdi Vzvišeni Bog, med drugim tudi Kur’an: ”Mi smo zares razodeli Kur’an in Mi bomo bdeli nad njim.” (El-Hidžr, 9)
Vzvišeni Bog je iz ljubezni do ljudi pošiljal svoja Razodetja, Božje knjige. No, ljudje so jih, eno po eno, spremenili in uničili. Za tem je Vzvišeni Bog razodel zadnjo knjigo – Kur’an in zadolžil samega Sebe za čuvanje te častne Knjige. Vendar Vzvišeni Bog kot najboljši Varuh ne varuje samo Knjige, temveč tudi tiste, ki jo znajo na pamet.
Kur’anskemu poglavju El-Hidžr sledi poglavje En-Nahl, Čebele. Vsebuje 128 stavkov in po mnenju učenjakov je to poglavje milosti, En-Niam, ker našteva vse vrline, ki nam jih je Vzvišeni Bog daroval. Če bi kdo poskušal našteti vse vrline, ki smo jih deležni, in za tem prebral poglavje En-Nahl, bi videl, da jih je to poglavje zajelo v stavkih: ”Če bi naštevali Allahove vrline, jih ne bi mogli prešteti – Allah je zares milosten in usmiljen!” (En-Nahl, 18)
Tudi kur’ansko poglavje Ibrahim govori o milosti, a se osredotoča samo na pomembnost ene milosti, in to je vera. Njeno sporočilo je, da je iman (verovanje) v srcu največja in najpomembnejša milost. Poglavje En-Nahl pa zajema vse milosti, od najpreprostejših do najpomembnejših.
Zanimiv je tudi naziv kur’anskega poglavja, Čebele. Čemu tak naziv, če govori o milosti? Vzvišeni Bog pravi: ”Tvoj Gospodar je navdihnil čebelo; pripravi si prebivališče v hribih, na drevesih in v vsem, kar naredijo ljudje, nato se prehranjuje z različnimi plodovi, zato pojdi po poteh Gospodarja, poslušno! Iz njih prihaja tekočina različnih barv, ki je zdravilo za ljudi. To je dokaz za ljudi, ki razmišljajo.” (En-Nahl, 68-69)
Čebela in način proizvajanja medu sta sama po sebi velika Božja milost in dokaza za Njegov obstoj. Citiran stavek se začne z besedami: ”Tvoj Gospodar je navdihnil čebelo …”, kar opozori na božanski navdih čebele, njeno pokornost do Boga in izpolnjevanje naloge, ki ji je dodeljena. Zato je čebela idealen primer, kako uporabljati Božje dobrine, kako biti pokoren in izpolnjevati naloge. Zaradi njene ubogljivosti je Bog ljudem dal to, da iz njene notranjosti prihaja zdravilen in koristen med. Poslanec Muhammed, a.s., je rekel: ”Primer vernika je kot primer čebele. Prehranjuje se s tistim, kar je dobro (halal, dovoljeno), proizvaja tisto, kar je čisto, in obstane na veji, pa je pri tem ne zlomi.”
Vernik in čebela se lahko primerjata, saj naj bi bil vernik podoben čebeli. Čebela ne bo priletela na umazano mesto in tako prenašala umazanijo naprej. Ravno tako naj se tudi vernik ne bi zadrževal na neprimernih mestih, mestih greha, niti govoril tisto, kar ni lepo, ter prenašal tujih besed. Tako čebela kot vernik, se ne ozirata na to, ali drugi delajo ali ne, vernik vedno dela in je na razpolago svoji skupnosti in družbi.
Lepota kur’anskega izraza ‘šifa’ – zdravilo – je v tem, da se ta termin v Kur’anu omenja zgolj dvakrat; enkrat se izraz nanaša na med, omenjen v poglavju En-Nahl, drugič se nanaša na Kur’an. Kur’an je zdravilo za dušo, med pa za telo. Poslanec Muhammed, a.s., je v tem kontekstu dejal: ”Priporočam vam dve zdravili: med in Kur’an.”
Ela Porić