V soboto, 7. maja 2016, je bil v Dnevniku objavljen intervju z županom Mestne občine Ljubljana Zoranom Jankovićem. Glede na to da je podal zanimiv pogled in razmišljanje o vlogi džamije v prostorskih in medkulturnih okvirih mesta Ljubljana, povzemamo in objavljamo njegov odgovor na novinarkino vprašanje:
”V proces gradnje džamije ste vpeti veliko bolj kot le župan. Tudi v Islamski skupnosti so večkrat poudarili, da bi še naslednjih petdeset let čakali na džamijo, če se ne bi tako zelo osebno angažirali.
‘Ker sem čistokrvni mešanec, mi je morda lažje razumeti, kako je, če prideš nekam in iščeš svoj prostor pod soncem. Ko je razpadala država, se je pokojni oče spraševal, čigav je. Tukaj je veljal za Srba, ko pa je prišel v svoje »selo«, so rekli, »glej ga, Slovenec je prišel«. Ni tako enostavno. Čeprav sem ateist, sem gradnjo džamije zagovarjal že na prvih županskih volitvah, ker verjamem, da mora imeti vsak svoj kotiček za opravljanje verskih obredov. Stoodstotno pa sem se za džamijo zavzel po dogodku, ki ga ne bom nikoli pozabil. V dvorani Kodeljevo je bila tri dni pasja razstava, četrti dan pa so slovenski muslimani v njej proslavljali svoj največji praznik – ramazanski bajram. Prišlo je do spora, kdaj bodo po pasji razstavi začeli pospravljati. Pomislil sem, ali ni to žalitev do ljudi, da morajo praznovati svoj največji verski praznik v dvorani, v kateri so prej gostovali psi. Pa ne me narobe razumeti, rad imam pse, doma imam dva. Takrat sem se tudi odločil, da bo džamija v središču mesta. Odrivanje na obrobje mesta bi bilo namreč žaljivo.
Vem, da sem v srcih Islamske skupnosti. Mufti Nedžad Grabus je rekel: »Zoran Janković nam je omogočil, da hodimo z dvignjeno glavo.« Pred osmimi leti sem kot Zoran Janković dal donacijo 5000 evrov za džamijo, tako kot sem tudi doniral katoliški in pravoslavni cerkvi. Takrat sem šel z muslimani v Medno na večerjo, sedel sem poleg reisa Mustafe Cerića (nekdanji vodja islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini, danes predsednik Svetovnega bosanskega kongresa, op.p.), ki je rekel (Janković ga citira v arhaični srbohrvaščini, op.p.): »Janković tega ne počne za nas muslimane, ampak zase, za Ljubljano in Slovenijo.« Razmišljal sem, da bodo res oni dobili, ampak pridobili bomo tudi mi, kot mesto. Pokazali bomo, da nikogar ne izločamo. Ko bo džamija končana, bomo imeli v zračni črti petsto metrov verske objekte štirih najmočnejših ver: džamijo na severu, nato proti jugu protestantsko cerkev, pa pravoslavno in na koncu še katoliško cerkev. Kje drugje lahko vidite kaj takega?”’