V devetdesetih letih devetnajstega stoletja je Anton Aškerc veljal za najvplivnejšega in najbolj spoštovanega slovenskega še živečega pesnika. Imel je veliko simpatizerjev. Njegovo poezijo opisujejo kot realistično.
Ker si je poezijo zamišljal kot nepogrešljivi del družbenih in narodnih bojev in kot sredstvo aktivne transformacije ter napredka nacionalne skupnosti, se je vedno bolj oddaljeval od elegantnih stihov in v pesmi vnašal vse več družbene kritike. Aškrčev pesniški opus zaznamuje vseprisotnost orientalnih tem in motivov, ki jih je v veliki meri črpal iz svojih potovanj na Orient. Njegovo navdušenje nad vsem orientalskim je modernistom ponudilo dodaten razlog za nasprotovanje Aškercu (moderniste je iritiralo njegovo poseganje po orientalskih temah). Po drugi strani se je Aškerc zavedal svojih specifik, ki so ga oddaljevale od tipičnih literatov njegove dežele, saj se ti niso nikoli odpravili dlje od Dunaja. Bil je ponosen na svoje popotniške izkušnje in zanimanje za Orient, kar ga je razlikovalo od množice tedanjih ustvarjalcev. Tako se je v pismu prijatelju razglasil za ‘prvega slovenskega pesnika, ki je kdaj vstopil v džamijo‘.
Če bi Aškerc odrasel in se formiral v drugačnih okoliščinah, si ga ne bi bilo težko zamisliti kot evolucionista in pozitivističnega družboslovca ali celo kot primerjalnega religiologa ter orientalista. Aškerc je svoje zanimanje za vzhodne religije razvijal kot nevoljni šolar v katoliškem semenišču, kjer je združeval svoja zgodnja, prikrita prebiranja del o drugih religijah. Za cilj si je zastavil primerjavo drugih religij s krščanstvom, predvsem budizma in islama pa tudi hinduizma, zaratustrstva ter konfucionizma. Dopisovanje s prijatelji omogoča precej dober uvid v njegova poznejša orientalistična zanimanja, ki so bila osredotočena predvsem na religijo in književnost.
Budizem Aškerca ni zadovoljil, po drugi strani pa je bil vedno bolj naklonjen islamu. Tako v pesmi Kongres na Araratu, ki najbolje uteleša njegovo poglobljenost v komparativno religiologijo, Buda, Jezus, Mohamed, Mojzes in Zaratustra razpravljajo o principih vere. Čeprav je bil Buda nekoč Aškerčev ljubljenec, v času, ko je ta še poskušal usklajevati religijo in racionalizem, se zdi, da tu zavrže tako njegov kot Jezusov nauk, in sicer zaradi njunega odpovedovanja svetu. Mohamed islam predstavi kot tostransko religijo, borbeno, a vendar polno ljubezni do življenja, kar je pravzaprav nauk, ki najbolje povzame pesnikovo percepcijo sveta.
Ko se je leta 1893 prvič podal na potovanje onkraj avstro-ogrskih meja, je imel že sedemintrideset let. Od zahodnoevropskih držav je obiskal samo Italijo in Švico, in sicer po potovanju v Istanbul, kasneje pa je potoval izključno na Vzhod. Večino svojih poti je pretopil v verze: potovanji v Egipt (1909) in Grčijo (1908) se tako pojavljata v zbirki Akropolis in piramide. Le obisk Istanbula in dve potovanji v Rusijo je opisal v obliki potopisnega besedila, ki so ga sprva objavljali v nadaljevanjih v Ljubljanskem zvonu.
Aškerc je Istanbul označil za najzanimivejše mesto na svetu: najprej zaradi prečudovite geografske lege, nato pa še zaradi enkratne etnografske mnogovrstnosti. Iz potopisa je mogoče sklepati, da je bilo njegovo potovanje v Istanbulu dokaj kratko, zato si je lahko ogledal le standardne turistične znamenitosti. Ogledal si je tudi ples dervišev v lokalni tekiji in njihov trans je bil pravzaprav edina stvar, ki ga je nekoliko iztirila in v njem sprožila odpor. Opazoval je tudi selamluk sultana Abdulhamida II. oziroma njegovo petkovo molitev v zasebni mošeji.
V Aškerčevih potopisih je mogoče prebrati še veliko podobnih omemb in opisov, med drugim tudi etnokulturne raznolikosti. Ko se je vračal iz Istanbula, je Aškerc izstopil že v Plovdivu. V Plovdivu se je začel drugi, panslovanski del potovanja, ki se je nadaljevalo s postanki v Sofiji, Nišu in Beogradu.
Kasneje Aškerc obišče tudi Bosno in Hercegovino, kjer se sreča s slovanskimi muslimani. Njegova očaranost nad glasom pojočih mujezinov, ki ga navdušujejo precej bolj kot cerkveno zvonjenje, je precejšnja. S poti v Srbijo ter Bosno leta 1886 svojega prijatelja navdušeno obvešča, da je v sarajevski džamiji videl, kako slovanski muslimani molijo k Alahu. V pesmi V Husrev-begovi džamiji, ki je plod te izkušnje, tako navdušeno vzklikne:
Ah, videti hotel sem samo,
kak Allaha moli Slovan.
Besedilo povzeto in prevzeto iz knjige Imaginarni Turek, po sedmem poglavju avtorja Bojana Baskarja.