Mehmed Handžić je znan bosanski alim (učenjak), rojen v Sarajevu leta 1906. Njegova biografija je zelo bogata in skoraj ni veje, ki je ne bi proučeval. Posebno pozornost je namenil hadisu. Veliko je proučeval zgodovino islama in prevajal iz arabskega, turškega in perzijskega jezika. V nadaljevanju objavljamo poučno zgodbo izpod peresa Mehmeda Handžića o značaju drugega kalife Omera, r.a.
Kalif Omer je bil znan po močnem značaju in zelo je bil privržen pravičnosti in enakopravnosti. Celotna državna blagajna in vsesplošno muslimansko dobro je bilo v rokah častnega kalifa Omerja, a je bil on zgolj skrbnik zbranega dobra. Bil je odgovoren in pazil je, da imetje poveča, nikakor pa ne zmanjša. Iz državne blagajne je kalif Omer jemal tudi svojo plačo. On pravi: ”Menim, da mi je dovoljeno (halal) iz državne blagajne vzeti letno dve obleki, eno za poletje in drugo za zimo, ter kamelo, s katero se bom odpravil na hadž in umro. Od hrane pa bom vzel tisto, s čimer se hrani srednji sloj prebivalstva.” Spet drugič je dejal: ”Menim, da mi ni dovoljeno porabljati sredstev iz državne blagajne, le toliko, kolikor bi porabil svojega imetja. Državna blagajna je zame kot imetje siromaka; če ga ne potrebujem, ga tudi ne vzamem, če pa kaj potrebujem, vzamem zgolj toliko, kolikor je potrebno.”
Kalif Omer je živel tako kot ostali ljudje. Ko je mesto prevzela lakota, je bil on prav tako lačen, da bi lahko začutil trpljenje svojih someščanov. A njegova žena se je kmalu naveličala navadne in enake hrane. Zaželela si je pripraviti halvo (posebna slaščica iz moke in sladkorja), kar je omenila tudi možu.
”Kje naj dobim denar in ti kupim vse potrebno za pripravo halve?” Je vprašal Omer. ”Ne poslušaj svojih notranjih zahtev in zavedaj se, da človeka lahko zasiti že košček kruha. Če bi jaz poslušal vse, kar si tvoja duša želi, in ti v vsem ustregel, bi porabil vse, kar sem zbral.”
”Bog ne daj! Zaradi lastnih želja ne bi v nobenem primeru škodila splošnemu dobru in državni blagajni. Tega nisem želela. Pomislila sem, da lahko vsak dan vzameva malo od naše dnevne hrane in tako bi prihranila nekaj denarja, s katerim bi lahko kupila vse potrebno za pripravo halve”, je odgovorila Omerjeva žena.
”Pojdi in naredi, kot meniš, da je prav, a zavedaj se, da je zadovoljstvo v malih stvareh in to je tisto, kar človeka bogati.”
V naslednjih šestih dneh je Omerjeva žena zbrala, kolikor ji je bilo potrebno za pripravo halve. Pripravila jo je in odnesla Omerju. Rekel ji je: ”Vidiš, opozorila si me na nekaj, česar doslej nisem opazil. Mi nimamo pravice do tega denarja. Vse, kar preide prek navadne prakse je splošno dobro, ki smo ga sebi protipravno prisvojili. Prosim te, odnesi to nazaj v državno blagajno!”
Tako je živel kalif Omer.