Piše: prof. dr. Enes Karić
Zakaj to vprašanje?
Res, zakaj se to sprašujemo, če vemo, da je danes v Evropi, še posebej v Evropski uniji, svoboda govora na vrhu seznama človekovih pravic. Danes se namreč v Evropi in Evropski uniji lahko govori, piše in objavlja karkoli in o čemerkoli, pa tudi o islamu, iz islama in v imenu islama. Zato je dobro na začetku povedati, da ne pišemo eseja ”Kako govoriti o islamu v Evropi”, saj tu naj ne bi bilo svobode govora o islamu (iz islama, v imenu islama) itd. Nasprotno, pišemo ga, ker želimo preusmeriti pozornost najprej na nas same, zato ker se je poleg te brezmejne svobode, ki pogosto preide v plaz in stihijo brez kakršnihkoli moralnih načel, pojavilo (in še vedno trajajo) več kot sto diskurzov o islamu in iz islama. Tako se v tej kakofoniji ne ve, kdo kaj govori in poleg tega si ne moremo zapomniti niti tega, kaj kdo govori. Posebno področje je medijska slika islama v Evropi in govor številnih ”nemuslimanskih” medijev o islamu v Evropi.
Zaradi objektivnosti je k temu potrebno dodati tudi to: Zastavljeno vprašanje (”Kako govoriti o islamu v Evropi danes?”) poudarja samo ”govor o islamu” in upravičeno temu lahko očitamo to, da se v tem vprašanju na nekakšen način ”odkriva” samo govor o islamu v Evropi (ali govor islama v Evropi). Ali ne drži, da se islam s takšnimi vprašanji stigmatizira in se govor o islamu in govor islama že vnaprej določa kot nekaj posebnega, če ne celo eksotičnega, tujega, čudnega, kot nekaj, kar ne spada na ta prostor, kot nekaj, od česar dobimo fobije in ošpice? Ali ne bi bilo dobro postaviti vprašanje tudi o tem, kakšni so drugi diskurzi o religijah v Evropi (ali diskurzi religij danes v Evropi nasploh)?
Dobro je postaviti vsa ta dodatna vprašanja ali jih imeti vsaj nekje v ozadju. Zdaj in tu o njih ne moremo govoriti, ne samo zaradi pomanjkanja prostora, ampak tudi zaradi pomanjkanja znanja. Glede na to da s tem esejem ne nakazujemo naloge odgovoriti prav na vse, kar bi se lahko pojavilo v povezavi z vprašanjem iz naslova, je bolje da se vrnemo k temu, kar je ob tej priložnosti za nas prioriteta, tj. muslimanski govor o islamu v Evropi danes. Saj se naš muslimanski ”govor o islamu danes v Evropi” pogosto brez razloga jemlje kot ”govor samega islama v Evropi”.
Zato takoj povemo, da z vprašanjem ”Kako govoriti o islamu v Evropi danes” mislimo na to, da bi morali o islamu v Evropi danes govoriti muslimanski dostojanstveniki v Evropi, imami, muftiji, profesorji, intelektualni krogi z islamskim in muslimanskim predznakom, muslimanski pisatelji ipd.
Ampak, katera Evropa?
Neizogibno je postaviti nekaj vprašanj tudi o tem, kaj mislimo, ko rečemo Evropa. Geografsko s to besedo mislimo in kažemo ne samo na Evropo kot celino, ampak predvsem na Evropsko unijo, če smo še natančnejši na same ”temeljne” države Evropske unije (Nemčija, Francija, …) Zgodovinsko je (v tem eseju) pomembna tista (zahodna) Evropa, ki raste in se razvija več kot šest desetletij, iz svojega demokratskega obdobja, obdobja, ki je trajalo (in traja še vedno), od konca kataklizme druge svetovne vojne oziroma po letu 1945, ko je poražena fašistična in nacistična Evropa. To je del zemlje, ki je po letu 1945 doživel skoraj največji demokratski, kulturni in gospodarski razcvet. Tudi sami muslimani so se v milijonskem številu znašli na tem delu globusa in v marsičem pripomogli na številnih področjih evropskega življenja, številni so kasneje postali meščani Evrope, njeni državljani. Takšen pojav ni zabeležen v novejši zgodovini Evrope, težko ga je najti tudi na drugih straneh sveta.
Politično in kultur(al)no zahodna Evropa po letu 1945 postopoma in vedno bolj intenzivno gradi sistem demokratskih in sekularnih vrednot v svojih družbah. Države zahodne Evrope so kot prevladujoče sekularne in sekularne na svoj način postale zaščitnice javnega prostora, ki je široko inkluziven, ki ni sovražen do religij. Nasprotno so verske skupnosti in verske organizacije v marsičem partnerji teh držav z ”neškodljivim sekularizmom”. To je pomembno za nas, ko govorimo o islamu v Evropi danes in o tem, kako naj muslimani Evropejci govorijo o svoji veri v Evropi danes.
Vsak z normalno, zakaj ne bi rekli celo z dobronamerno oziroma razsodno, močjo ve, da so se muslimani po letu 1945 na tleh zahodne Evrope znašli v milijonskem številu. Prišli so skoraj v preveliki večini, iz držav Bližnjega in Srednjega vzhoda, torej iz tistih držav, ki so bile včasih (ne tako davno) evropske kolonije.
Pri vsem tem, ko kažemo na teh (več ali manj) dvajset milijonov muslimanov danes v Evropski uniji, ne spregledamo tega, da so muslimani na to veliko prostranstvo od leta 1945 sem prišli ne iz religijskih (islamskih), ampak veliko bolj zaradi gospodarskih razlogov. Vse to je po vsej verjetnosti jasno mnogim in to bi moral upoštevati vsak govor o islamu v Evropi. Muslimani po letu 1945 v države zahodne Evrope niso prišli kot bogati misijonarji z načrtom in pripravljeno agendo širjenja islama in s proselitskimi namerami. Nasprotno, muslimani so po letu 1945 v zahodno Evropo prišli kot reveži, gola revna ekonomska emigracija, začasni delavci, ki bodo delali dela v obliki skrbi za čistočo zgradb, na železnicah, v tovarnah z velikim številom fizičnih delavcev, v gostinstvu, avtomobilski industriji ipd. S časom so potem številni dobili tudi druga, boljša (bolje plačana) dela.
Kljub temu da so muslimani v zahodno Evropo po letu 1945 prišli kot ekonomska emigracija, kot delavci, ki jih tu potrebujejo za poceni delovno silo evropski ekonomiji v povojnem razcvetu, ali ne bi ob vsem tem morali upoštevati tisto najpomembnejše v povezavi s prihodom muslimanov v Evropo in potem v Evropsko unijo, in to je dejstvo, da sta demokratska klima zahodne Evrope in kasneje inkluzivnost Evropske unije omogočili prihod in kasnejši razvoj ter evropsko obstojnost teh zdaj že približno dvajset milijonov muslimanov?! Seveda moramo to upoštevati in ob vsakem resnem muslimanskem diskurzu o islamu v Evropski uniji moramo upoštevati ravno ta njen tip demokracije.
Zahodna Evropa in potem Evropska unija je bila priložnost, da vsa muslimanska ekonomska emigracija ne samo dobi delo in tako še dobro zasluži, to je bila priložnost tudi za to, da se njeni potomci izobražujejo, šolajo, številčno povečajo. Poleg tega so tisti muslimani, ki so želeli in hoteli, ob vsem tem lahko negovali tudi svojo versko identiteto. Številni so to hoteli, zato se je kmalu muslimanska ekonomska emigracija v Evropski uniji prepoznala tudi kot poseben verski segment, zdaj se je v milijonskem številu prepoznala tudi kot verska (islamska ali muslimanska) emigracija.
Posledice muslimanskih, prevladujočih delovnih skrbi za svojo vero islam v zahodni Evropi so še kako dobro vidne že tri ali štiri desetletja: Danes v zahodni Evropi (pa tudi na večjem delu Evropske unije) obstaja na tisoče islamskih centrov, skupnosti, džamij (na desetine z minaretom), tu so tudi številne islamske ali muslimanske knjižnice, društva, skupnosti, listi, uredništva, portali, izdajateljske hiše ipd. Nekdo bo rekel: To, da je v zahodni Evropi (in v Evropski uniji) respektabilno število muslimanov, je nekaj normalnega, kot tudi to, da obstaja veliko njihovih islamskih ali ”verskih” institucij, forumov, skupnosti ipd. Naj vendarle dodamo: Ali je današnja eksistenca muslimanskih skupnosti v diaspori (pa tudi že udomačenih) v Evropski uniji posledica odprtosti njenih, tj. evropskih demokratskih sistemov, ali je to vendarle posledica nečesa drugega? Nagibamo se k stališču, da se muslimanska ekonomska emigracija ne bi mogla v tolikšnem številu zakoreniniti v Evropi in potem čez toliko let biti prepoznana kot verska populacija ter potem ustanavljati svoje verske in kulturne institucije, če ne bi bilo demokratskih temeljev, na katerih temelji zahodna Evropa. Ravno to spoštovanje bi se v odnosu z demokratskimi temelji, na katerih temelji zahodna Evropa danes, moralo znajti v govoru o islamu danes v tem delu sveta. In to ne zaradi razvijanja kakršnihkoli ponižujočih razpoloženj do zahodne Evrope pri muslimanih, ampak zato, da muslimanski diskurz o islamu v tem delu Evrope pridobi svojo verodostojnost, sodobnost, resničnost.
Kateri govor o islamu v Evropi?
Na žalost je to, da imamo danes v zahodni Evropi (in Evropski uniji) zelo ”razuzdan govor” o islamu (ne samo s strani ”nemuslimanskih medijev”, ampak tudi s strani samih muslimanov), samo ena od tragičnih posledic pomanjkanja močne muslimanske elite danes v Evropski uniji. Če bi bilo te elite več, bi se pričakovalo, da o islamu (spre)govori z jezikom evropskega javnega mnenja in s sredstvi ter standardi današnjega komuniciranja: priznanimi televizijskimi in radijskimi postajami, internetnimi portali, filmi, izobraževalnimi programi, večjim številom sodobno profiliranih časopisov, magazinov, biltenov ter tiskom nasploh. Vse to seveda v različnih jezikih: angleščini, francoščini, nemščini, …
No, na veliko žalost je današnji muslimanski diskurz o islamu v Evropi, posebej tisti, ki je oblikovan v atmosferi džamijskih govorov z minbera (govorniškega odra v džamiji), določen še vedno državam porekla muslimanske ekonomske emigracije, ki je kot delovna sila s trebuhom za kruhom prihajala iz severne Afrike, Bližnjega vzhoda, Turčije, Balkana, … Ta emigracija je v Evropo s seboj prinesla številne izraze ”narodnega” in deloma tudi ”plemenskega” islama, z ruralnimi determinantami. Ali se ob tej priložnosti mimogrede vprašamo: Kaj določa Kur’an? Ruralno ali plemensko življenje islama? Ali celo civilizacijsko in kulturno, tj. mestno gojenje islama? – odgovor je najbolje poiskati v samem Kur’anu. Spomnimo, sura 49 od enajstega stavka naprej ima jasno izdelano stališče in lahko bi rekli da se ostro zavzema za distanco do ”plemenskega” ali ”beduinskega” islama. Ta del, kakor tudi druga mesta v Kur’anu, ki se dotikajo te problematike, izpostavlja temeljna in univerzalna verovanja islama (iman) in jih na nek način ščiti pred navalom (in napadi) plemenske marljivosti, omejenosti, bigotizma, ”hribovske pregretosti”.
S številnih minberov in na petkovih pridigah po celi Evropi, tudi zahodni, lahko vidimo in slišimo muslimanske govore o islamu, polne bigotizma, omejenosti in hribovske prevzetnosti. ”Edina politična realizacija islama je skozi kalifa”, ”demokracija se ne povezuje z islamom”, ”volilne škatle so hudičevo delo”, ”politične stranke in partije so prepovedane in satanov izum”, sekularizem (tudi tisti, ki je z vsemi verskimi skupnostmi vzpostavil široka polja sodelovanja in skupnega bivanja) se obsoja kot ”hudičevo delo”. Če nadaljujem, današnji muslimanski diskurz o islamu v Evropi ženske pogosto vodi – na številnih (prevalentno moških) evropskih tribunah in minberih – k ”vprašanju hidžaba in nikaba”. Nihče seveda ne sme postavljati pod vprašaj niti pravice in svobode do hidžaba. Pustimo hidžab na ulicah Evrope. A način, kako o hidžabu rigidno govorijo muslimani v Evropi, je potrebno izpostaviti resni kritiki, naši muslimanski kritiki. Ali se je kdaj kdo od muslimanskih propagandistov hidžaba v Evropi vprašal naslednje: S kakšno pravico se danes v Evropi in drugje lahko odvzame spodobnost in vera tistim muslimankam, ki ne nosijo rute?! In s katerim razlogom lahko zanikamo njihovo pravico na islam, kako lahko trdimo, da one niso muslimanke, da se ne počutijo kot muslimanke, zakaj se jih zaradi nenošenja rute razglaša za ”nevernice”? Kateri človeški instanci je islam kadarkoli dal pravico, da vstopi v človeška srca, da brska po njih, sortira skrivne namene žensk in moških? Ali si ob tem lahko lastimo Božjo milost in jo potem kot dispečerji elektriko distribuiramo tem in ne onim?! Kdo so pravzaprav ljudje, da lahko ”nakazujejo in razporejajo Božjo milost (po svoji presoji)?” – je vprašanje, na katerega nas opozarja Kur’an (glej suro 43:32).
O pozabi ali načrtnem ignoriranju, da o islamu v zahodni Evropi govorijo kot o predani veri v dragega Boga, kakor o neusahljivih izvirih moralnega ozaveščanja in razmišljanja, se številni današnji muslimanski propagandisti ”pravega islama” po Evropi nesramno upirajo zelo dobro zamišljenim in izpeljanim socialnim programom v bogati družbi držav zahodne Evrope. Spomnimo: Pogoste so tribune muslimanskih propagandistov po velikem delu zahodne Evrope o superiornosti ”socialnih naukov islama” nad prakticiranjem načel socialne zaščite, ki jih izvaja zahodna Evropa znotraj svojih sekularno urejenih institucij. Ob tem se muslimanski propagandisti (ki so tudi sami deležni velikih vsot denarja iz teh evropskih socialnih skladov!) redko vprašajo o tem, kakšna je korist od kovanja v zvezde ”popolnih socialnih naukov islama” – videnih s pomočjo daljnogledov, ki so obrnjeni proti starim knjigam iz davne ”zlate dobe islama” – ko se ve, da se danes socialni nauk islama uspešno uporablja v samo približno dvajsetih muslimanskih državah in družbah.
Afirmirati govor o islamu kot vero v Boga, kot moralo, moralna načela, kot kulturo in civilizacijo
Namesto izpodbijanja demokratskih procedur v državah Evropske unije bi bilo bolje, če bi se muslimanski vaizi (pridigarji) in govorci vprašali: Kako to, da že desetletja v sekularni Nemčiji potekajo volitve in pri tem zaradi političnega, partijskega ali religijskega ustrahovanja nihče ne umre na ulicah Münchna, Hamburga, Berlina, …?!
Namesto izpodbijanja evropskih sekularno urejenih socialnih programov, bi bilo bolje, če bi se muslimanski vaizi in govorci vprašali, kje bi se radi upokojili: V sekularni Nemčiji ali v muslimanskem Egiptu? V sekularni Franciji ali v muslimanski Libiji ipd.?
Lahko bi sestavili dolg seznam vprašanj, ki bi jih sebi morali postaviti muslimanski vaizi in govorci po Evropi. O tem govorimo z enim ciljem: Da se današnji muslimanski govor o islamu v Evropi osvobodi preteklosti, da se zbudi v sedanjosti in resno upošteva in osvoji zahodnoevropske dosežke na področju človeških pravic in svobod, skrbi za nemočne, šibke, marginalizirane, …
Alternativa govoru o islamu (v katerem se islam primerja z današnjo sekularno in liberalno Evropo in njeno demokracijo) je tisti govor o islamu, ki poudarja njegove verske in moralne nauke, njegove kulturne in civilizacijske dosežke (katerih se moramo z vso pravico ponosno spominjati). Ob tem se bo sam po sebi razvil en koncept današnje, torej sodobne in moderne evropskosti islama. Za evropskost islama poznamo nekaj velikih primerov iz preteklosti. Ko vztrajamo na evropskosti islama, tu ne gre za ”prepariranje” islama za prehodne evropske potrebe. Nasprotno, tu gre za zaključevanje tistih avtentičnih razlag islama, ki so inkluzivne, niso rigidne, ne izzivajo kultu(al)nih in civilizacijskih prepirov in nesoglasij. S stališča svojih načel verovanja (tj. akaida) je islam en in povsod enak. No, s stališča svojih kultur(al)nih in civilizacijskih rezultatov se je islam pokazal kot poseben, večstranski, razkošen. Islam se v teh svojih petnajstih stoletjih uresničuje v velikem številu kultur(al)nih, jezikovnih, civilizacijskih, klimatskih con in podcon.
Ravno zaradi tega nobena druga vera v Evropi ni izpostavljena vsakodnevnemu medijskemu mrcvarjenju, kot je islam (pri vsem tem je največja nesreča to, ker po Evropi vik in krik več kot eno desetletje povzročajo sami muslimani). Tu želimo izpostaviti nekaj nasvetov, kam naj se usmerijo oblikovalci muslimanskega diskurza o islamu v Evropski uniji in Evropi nasploh.
Prvič: Evropskost islama je danes potrebno medijsko oblikovati z jezikom muslimanskih avtoritet, ki so že zdavnaj prevedene (prevajajo se še danes) v evropske jezike: Ibn Sina, El-Gazalija, Ibn Rušda, Abduhua, Iqbala ipd.
Drugič: Islam je treba kultur(al)no in civilizacijsko tematizirati z jezikom in diskurzom, kot so to naredili muslimanski prijatelji iz Evrope: Goethe, Annemarie Schimmel, Katharina Mommsen, Hans Küng, Tim Winter in mnogi drugi mlajši Evropejci in Evropejke. Danes obstaja več kot sto njihovih del, ki so prevedena v vse evropske jezike.
Tretjič: Potrebno je, da oblikovalci diskurza v skupnostih muslimanov Evropske unije zajamejo znanja in občutke o tem, kateri aspekti islama so neminljivi (načela vere ipd.) in kateri so čisto začasni in minljivi (kalifati, sultanati, emirati ipd.). Te nekdanje zgodovinske realizacije islama (npr. kalifati) ne bi smele nikoli sprejemati statusa in ne mesta, integralnih delov ali člankov islamske vere.
Četrtič: Primernemu diskurzu o islamu v Evropi bi najbolj doprineslo sodobno islamsko teološko izobraževanje, katerega programi so evropsko kontekstualizirani. Na žalost je danes malo bogatih muslimanov (čeprav je veliko muslimanov milijarderjev), ki so pripravljeni ustanoviti nekaj islamskih univerz v nekaterih glavnih evropskih mestih. To, kar imamo danes v Evropski uniji, je nastalo zaradi veliko vloženega truda in napora entuziastov.
Na koncu poudarimo, da je islam danes pogosto in na veliko načinov (v Evropski uniji, Evropi in drugje) samo vroča tema in se tako tudi obravnava. Muslimani v Evropi, torej evropski muslimani imajo nalogo, da islam prikažejo kot temo vere, kulture in civilizacije. Če bodo pri tem uspešni, bo svet Mediterana in svet zahodne hemisfere mogoče poimenovati judovsko-krščansko-muslimanska kultura. Mogoče.
Prevod iz bosanščine: Amra Halilović