Ime je staro toliko kot človeški rod. Ena izmed najpomembnejših značilnosti človeka, ki ga naredi drugačnega od ostalih, je znanje, poznavanje imen, pojmov, terminov. Prvi človek, Adem (Adam), a.s., je znal poimenovati vse stvari, po čemer je izstopal in se razlikoval od drugih. Lastno ime je človekova zunanja identiteta in oznaka, ime določa človeka. Nič ne potrjuje človeške osebnosti kot ime. Pri muslimanih ime določa kulturološko in versko identiteto. Lastno ime označuje in določa ter spremlja osebo celo življenje in po smrti.
Zato mora vsak človek imeti svoje ime. Muhammed, a.s., predlaga muslimanom, da svojim otrokom dajejo imena, ki imajo lep pomen. To je eno izmed temeljnih pravic, ki jih ima otrok. Tako ohranjamo naš etos, identiteto in tradicijo. Muhammed, a.s., je rekel: ”Na Sodnem dnevu vas bomo poimenovali z vašimi imeni in z imeni vaših staršev, zato dajajte otrokom imena, ki imajo lep pomen.”
Ko poimenujemo otroka, izberimo ime, ki ima lep pomen, da ne bi kasneje otroku njegovo lastno ime predstavljalo nekakšno breme. Ime ne sme kazati na pesimizem, potrtost ali kaj negativnega. Ime naj ne bo produkt trenda in mode in naj ne bo samo kombinacija črk ali okrajšava že znanih imen, ki imajo lep pomen.
Priložnost poimenovanja otroka naj ima svečan pridih. Naj bo to nekakšen praznik za starše in sorodnike. Po tradiciji in sunetu (način življenja) Poslanca, a.s., se otroka sedmi dan okopa, lepo obleče in odišavi. Mati ga izroči imamu ali drugemu učenemu muslimanu, ki ga z izgovarjanjem besed ”v imenu Boga Milostnega, Usmiljenega” in s tekbirom (Allahu ekber − Allah je največji) prevzema od matere. Z otrokom v naročju se obrne proti Mekki in mu z nežnim glasom na desno uho šepeta ezan (klic k molitvi), ne levo pa ikamet (podobno klicu k molitvi z dodatkom). Po tem se imam usede in recitira odlomek iz Kur’ana, nato izreka dovo (priprošnjo), prisotni pa izrekanje dove spremljajo z besedo ”amin”. Na koncu glasno izgovori otrokovo ime, ga poboža po glavi in mu zaželi dolgo in srečno življenje ter čestita staršem. Buhari beleži, da so ashabi (prijatelji Poslanca, a.s.) svoje otroke nosili v hišo Poslanca, a.s., da bi vse zgoraj opisano njihovim otrokom naredil prav on. O tem Poslanec, a.s., pravi: ”Otroku, ki se rodi, izgovorite ezan na desno in ikamet na levo uho.”
Ob vsem, kar je zgoraj opisano, je najbolje, da tisti, ki ima možnost, nameni kurban. To naj naredi sedmi, štirinajsti ali enaindvajseti dan po rojstvu otroka.
O kurbanu po rojstvu otroka Muhammed, a.s., pravi: ”Kurban po rojstvu otroka je najboljše zagotovilo za njegovo srečo. Poleg tega bodo od otroka odmaknjene manjše nesreče.” Glede na to da se otroku ob akiki (obred ob rojstvu otroka) odreže pramen las, se po islamskih predpisih razdeli sadaka (miloščina) v obliki denarja, srebra ali zlata za zdravje in srečo otroka, saj ”sadaka najbolj varuje človeka pred nesrečami.”