Muhammed, a.s., poslanec miru

Muhammed, a.s., je bil v svojem življenju in delovanju človek miru. Še pred poslanstvom je s svojo moralo in iskrenostjo pridobil globoko zaupanje in spoštovanje prebivalcev Meke, zato so ga poimenovali El-Emin (zaupljiv, zanesljiv). Prizadeval si je biti pomemben dejavnik življenja ljudi v spravi in razumevanju.

Naslednji dogodek prikazuje njegovo moralno veličino in bistrost, ki ju je še pred poslanstvom izkoristil na poti do cilja ohranjanja miru med ljudmi in plemeni v Meki. Člani plemena Kurejš so se zaradi strahu pred dotikanjem Kabe in njenem rušenju po dolgem času odločili, da jo obnovijo. Zrušili so jo do temeljev, na katerih sta jo Ibrahim, a.s., in Ismail, a.s., zgradila. Ponovno so jo zidali, dokler niso prišli do mesta, kjer je bilo potrebno vgraditi in postaviti črn kamen (Hadžeru-l-esved). Takrat je prišlo do prepira med rodovi. Vsak je želel imeti to čast, da črni kamen postavi na njegovo mesto. Stvari so šle že tako daleč, da je obstajala nevarnost, da spor preide v pravi spopad. Zato so sprejeli predlog starejšega člana, ki je predlagal, da spor reši tisti, ki prvi vstopi v harem Kabe. Muhammed, a.s., je bil prvi, ki je vstopil v sveti prostor in starešine so bili veseli, ker je usoda za razrešitev spora izbrala ravno njega, zaupljivega in zanesljivega. Poslanec jih je poslušal in nato zahteval črno pregrinjalo, na katerega je postavil črni kamen. Starešine so skupaj prejeli za robove pregrinjala in dvignili črni kamen na potrebno višino. Nato ga je Muhammed, a.s., s svojo roko postavil na njegovo mesto – tako so bili vsi zadovoljni.

Prihod Muhammeda, a.s., v Jesrib, na poziv dela tamkajšnjih prebivalcev, je pripeljal do sprave dveh sprtih plemen; Evs in Hazredž, ki sta do takrat bili dolgoletne bitke in vojne. Člani plemen so v Muhammedu, a.s., prepoznali priložnost za vzpostavljanje miru in sobivanja med prebivalci Medine.

Tudi naslednji primer iz časa, ko muslimani v Medini postanejo pomemben faktor družbenih dogajanj v Arabiji, kaže na to, da je Muhammed, a.s., širil sporočilo miru in njegova prizadevanja so bila usmerjena k vzpostavitvi miru. Tako je Muhammed, a.s., z mnogobožci iz Meke podpisal sporazum o miru in medsebojnem nenapadanju, ki naj bi trajal deset let. Ta sporazum je bil podpisan na Hudejbiji. Zanimivost tega sporazuma je, da je Poslanec popustil v pogajanjih z mnogobožcem Suhejl ibn Amrom, ki je zahteval, da v sporazumu piše: ”To je premirje, ki sta ga podpisala Muhammed ibn Abdullah in Suhejl ibn Amr.” Muhammed, a.s., je pristal na to, da v sporazumu ne piše: ”To je premirje, ki sta ga podpisala Božji poslanec Muhammed in Suhejl ibn Amr.” Na to je pristal zato, ker se je zavedal, da bo to pripomoglo k dolgoročnemu miru, ki je v interesu obeh strani. Zavedal se je, da bo ta sporazum omogočil razvoj in napredek medinske skupnosti.

Muhammedova, a.s., stališča in njegov pristop k sporazumu so doprinesli k vzpostavljanju miru in h koherentnemu odnosu med ljudmi z različnimi stališči in načeli. Poslanec je tako izkoristil vsako priložnost, da je lahko omogočil sobivanje in prenašal sporočilo miru, tolerance in nenasilja, kar je spremenilo zgodovino celotnega človeštva.