“Dr. Nedžad Grabus: Džamija bo stala okoli 35 milijonov evrov”
Mufti islamske skupnosti o stigmatizaciji in transgeneracijskem strahu muslimanov v Sloveniji.
Matija Grah, Ozadja
Dr. Grabus je že deveto leto mufti islamske skupnosti v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o gradnji džamije in financiranju islamske skupnosti, o verski oskrbi muslimanov v vojski, policiji, bolnišnici in v zaporih, o stigmatizaciji in transgeneracijskem strahu muslimanov v Sloveniji, o islamskem verouku, prevodu Korana in o njegovem očetu, slovenskem državljanu.
Zadnje čase je v vaših javnih nastopih zaznati neko grenkobo, razočaranje nad odnosom države do vaših prizadevanj za zgraditev džamije. Zakaj?
Poglejte, ravno zdaj kupujemo zemljišče za dovozno cesto do džamije. Po urbanističnem načrtu je ta zemlja namenjena za cestišče, prodajajo pa nam jo kot stavbno zemljišče, zato bomo za kvadratni meter plačali bistveno več, kot bi sicer. In to za zemljišče, na katerem bomo z lastnimi sredstvi zgradili cesto, ki jo bomo nato neodplačno prenesli na mesto Ljubljana.
Prav tako ne morem sprejeti, da moramo vse, kar je povezano z džamijo, plačevati po tržnih cenah. Džamija in spremljajoči sakralni objekti ne bodo last zasebnikov, v njih se ne bo izvajala komercialna, ampak verska dejavnost, vrh tega pa ne bodo namenjeni samo muslimanom, ampak vsej kulturni javnosti, ki jo zanima nauk ene od velikih svetovnih religij.
Naslednji primer: vem, kako so pridobili gradbeno dovoljenje za džamijo na Reki in kako smo ga mi. Ko sem zgolj kot argument navedel reški primer, so mi zabrusili: »Tukaj ne gre tako!« Razumem, da ne gre tako, vseeno pa bi pričakoval več naklonjenosti in razumevanja, kajti ko bo džamija zgrajena, se bodo vsi trkali po prsih, češ, spoštujemo pravice muslimanov itn. itn. – toda zdaj je pravi čas, da k temu kaj prispevajo.
Veliko bi še lahko povedal o tem, a ker sem mufti, zgolj občasno izrazim grenkobo. Če govorimo o družbi enakih pravic in družbi enakopravnega obravnavanja vseh verskih skupnosti, bi vsaj na primeru zemljišča za cesto lahko razmislili, ali je res tako.
Gradnja džamije, ki je »generacijski cilj« oziroma osrednji cilj cele generacije slovenskih muslimanov, kot ste jo nekoč označili, se iz leta v leto draži. Koliko bo stala po zadnjih predvidevanjih?
Ko so mi 11. februarja letos projektanti povedali, da bi morali v gradnjo džamije – neupoštevaje dosedanja vlaganja – vložiti še okoli 33 milijonov evrov, sem bil osupel, šokiran. Resno sem razmišljal, da bi projekt opustil in ga prepustil drugim. Tiste dni sem bral knjigo Ivana Lovrenovića Nestali u stoljeću, ki popisuje življenje frančiškanske skupnosti v Bosni v času otomanskega imperija. Zelo znan frančiškan Matija Divković je takrat odpotoval v Benetke, da bi tam natisnil knjigo o krščanski veri. Čeravno so bile možnosti za razvoj krščanstva pod otomanskim imperijem vse prej kot ugodne, ni obupal. In prav Matija Divković me je v tistih dneh navdihoval, da nisem obupal.
Koliko naj bi torej stala džamija?
Doslej smo v nakup zemljišča, pridobitev dovoljenj in gradnjo investirali približno 8 milijonov evrov; za dokončanje jih potrebujemo še okoli 27 milijonov. Ta vsota vključuje gradbeno-obrtniška dela, električne in strojne instalacije, notranjo opremo, gradnjo ceste in 22-odstotni davek, skupaj bi torej gradnja džamije stala okoli 35 milijonov evrov. Vendar obstaja možnost, da bomo najprej zgradili samo džamijo in vse, kar je pod zemljo, spremljajoče objekte pa pozneje.
Domnevam, da bodo glavnina sredstev za gradnjo donacije iz tujine. Eno zajetno, donacijo katarskega emirja v znesku 11 milijonov evrov, imate zagotovljeno. Iz katerih virov pa financirate siceršnjo, tekočo dejavnost islamske skupnosti?
V obdobju socialistične Jugoslavije smo razvili koncept financiranja islamske skupnosti, po katerem vsaka družina prispeva za versko skupnost oziroma za delovanje džemata, ki je najmanjša enota naše skupnosti in katerega središče je džamija ali mesdžid oziroma molilnica. Če je v džematu denimo dvesto družin, vsaka na leto prispeva 50 ali 100 evrov za vzdrževanje imama in džamije.
Drugi vir so donacije, a sodobnega evropskega človeka je zelo težko nagovoriti k doniranju. Še najlažje ga je nagovoriti k donaciji za džamijo, kjer vidi materializacijo svojega prispevka. Zelo težko pa zberemo sredstva za izdajo knjig, organizacijo znanstvenih posvetov ipd. Religije kot krščanstvo, judovstvo ali islam sicer imajo na svetovni ravni institucije, ki financirajo posamezne projekte, a tudi do njihovih sredstev je težko priti.
Vrh tega je v Evropi uveljavljen koncept lobiranja, zaradi katerega je mnogo lažje priti do denarja, če poznate ljudi, ki odločajo; v nasprotnem vam morebiti odobrijo enkratno pomoč, ne morejo pa njihova sredstva postati dolgoročni vir vašega financiranja. Zato me zelo skrbi, kako bo islamska skupnost na dolgi rok delovala v Sloveniji.
Je islamska skupnost tudi lastnica podjetij, delnic ali je kako drugače poslovno dejavna?
Je lastnica zavoda Averroes, ki se ukvarja s kulturno dejavnostjo, to pa je za zdaj vse.
Je to posledica trenutne ekonomske šibkosti islamske skupnosti?
Prej bi rekel, da je posledica naše nesposobnosti, saj zaenkrat nimamo ljudi, ki bi to obvladali.
V sodobnem zahodnem svetu velja povleči razlikovanje med verskimi institucijami in vero kot takšno. V Evropi ni problem verovanje; verujete lahko, kar želite. Nekateri si celo na novo izmislijo svojo vero, pri čemer vprašanje, ali je to prava vera ali ne, puščam ob strani, a takšni so pač trendi. Na drugi strani so uveljavljene verske institucije. Muslimani v Sloveniji takšnih institucij nimamo, poskušali jih bomo razviti, bo pa težko. V islamskem razumevanju sveta obstaja institucija, ki se imenuje vakuf – njen približek je fundacija, ustanova – in ki omogoča razvoj drugih kulturnih, izobraževalnih in verskih institucij in projektov.
[message_box title=”Dr. Nedžad Grabus” color=”blue”]
Vaša najljubša knjiga?
Trdnjava Meše Selimovića, ker govori o »naši« razpetosti med Vzhodom in Zahodom.
Knjiga v slovenščini, ki je na vas naredila najmočnejši vtis?
Najrajši berem Toneta Pavčka, ker odraža slovensko dušo, ima poglobljene in poduhovljene misli.
Na katere slovenske gore ste se že povzpeli?
Na Krn, Malo Mojstrovko, Stol …
Avtomobil, v katerem vas vozijo?
Sam se vozim v audiju, starem sedem let, nimam voznika.
Rek ali pregovor, ki vam je še posebej ljub?
Hadis odposlanca Mohameda: »Nihče ne bo pravi vernik, dokler ne bo želel svojemu prijatelju enako, kot želi sebi.«[/message_box]
Če prav razumem, je temeljna enota islamske skupnosti družina, ne posameznik. Finančne prispevke dajejo družine, tudi pristopnica, ki jo imate na spletni strani, predvideva včlanitev gospodinjstva, družine, ne posameznika …
To je tradicija, ki smo jo podedovali. Lahko se včlani tudi posameznik, a v Bosni, deželi izseljevanja, so za otroke ponavadi skrbele ženske, medtem ko so moški delali v tujini; od tod navada, da se v džemat včlanjujejo družine. Če je vključena celotna družina, je versko delovanje lažje, tudi prispevek se obračuna na družino, ne na posameznika. Mi sicer spodbujamo, da bi prispevali vsi člani družine, ki so zaposleni, vendar se ohranja tradicija, zaradi katere ljudje menijo, da je dovolj, če v imenu družine prispeva soprog. Veste pa, da je adet, običaj, mnogo težje spremeniti kakor uveljaviti nov zakon.
Kako določite višino prispevka?
Izdamo priporočilo. O priporočeni višini prispevka razpravljamo in se dogovorimo na zboru. Priporočeni letni prispevek je trenutno okoli sto evrov, vendar ga socialno šibke družine niso dolžne plačati. Te prispevajo po svojih močeh. Nasprotno družinam, ki lahko prispevajo več, tega ne branimo.
Višine prispevka že pet let nismo spreminjali, zaradi krize si tega vprašanja niti ne upamo načeti. Religija je dobra, dokler govori o transcendentnih temah, ko začne o posvetnih, o denarju, nastanejo težave. (smeh)
Muslimani v Sloveniji sebe opredeljujete kot evropske muslimane. Kaj naj bi, na kratko, pomenila besedna zveza »evropski musliman«?
Evropski muslimani so tisti, ki imajo geografsko in zgodovinsko izkustvo islama v evropskem delu sveta. Drugič, ki razumejo in sprejemajo vse sodobne procese v evropskem prostoru. In tretjič, ki sprejemajo tudi vse vrednote sodobnega človeka in na njihovi podlagi razvijajo lastno duhovno identiteto.
Mnogo znanstvenikov govori o tem, da je Evropa zgodovinsko gledano gradila svojo identiteto tudi skozi soočanja z islamom, pa naj gre za arabska osvajanja v Španiji, turške vpade itn. Toda v novejšem času, zlasti v 20. stoletju, so evropski muslimani od znotraj, skupaj z drugače verujočimi, sodelovali pri razvoju evropskih družb. Prispevek ljudi iz muslimanskega kroga k evropski kulturi, pa naj gre za glasbo, film itn., je velik.
Zaradi vsega tega problemov, ki jih imajo na primer muslimani v Afriki, ne moremo primerjati s problemi muslimanov v Evropi. Vzemimo problem, ki je proticivilizacijski in proti kateremu se moramo bojevati vsi – obrezovanje deklic v nekaterih afriških državah. Pri muslimanih v Evropi in drugod po svetu obrezovanje deklic ne samo da nikoli ni bilo v navadi, ampak niti znano ni bilo. Gre za lokalne afriške tradicije, ki so se tako razširile, da jih ljudje danes istovetijo z islamom.
Vojaški vikariat pri slovenski vojski deluje že štirinajst let. Danes zaposluje trinajst oseb, od katerih je enajst katolikov, dva sta evangeličana. Med njimi ni nobenega muslimana. Zakaj ne? Ker nimate interesa?
Interes imamo, vendar ne vemo, kako bi ga uveljavili. Pozitivno je, da ima država vikariat, da so v njem katoliki in protestanti, verjamem pa, da bo prej ali slej v njem tudi imam in verjetno vsaj še duhovnik pravoslavne vere.
Vojaškega imama je poznala že avstroogrska vojska in edina dolgoročna rešitev je, da ga dobi tudi slovenska vojska. Med drugim zato, da bi bili muslimani tako vključeni v glavni tok slovenske družbe, da bi se počutili kot njen sestavni del in da se med njimi ne bi širil občutek, da so obravnavani neenakopravno.
Kako pa izvajate versko oskrbo muslimanov po zaporih, bolnišnicah in v policiji? Jih sploh oskrbujete?
V policiji ne. V bolnišnicah jih obiskujemo samoiniciativno, ko izvemo, da je kdo bolan. Dva naša imama poleg drugega dela obiskujeta tudi zapornike. Potne stroške jima plačamo sami. Moj kolega je imam v Švici. Njegovo delo v zaporu plačuje država. Seveda ni redno zaposlen, ampak mu država nakazuje honorar za njegovo delo. Korektno bi bilo, da bi tako ravnala tudi slovenska država, kajti so stvari, ki jih lahko zaupate duhovniku ali imamu, ne morete pa jih povedati drugim ljudem.
Nekateri starši muslimanskih otrok so načeli vprašanje organizirane prehrane v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Izražajo željo, da bi v dneh, ko je na jedilniku svinjsko meso, otroci imeli možnost izbrati alternativni jedilnik. Kaj menite o tem?
To bi lahko rešili zelo hitro. Poznam veliko pozitivnih primerov, ko odgovorni na šoli ali tisti, ki delajo v kuhinji, obvestijo otroke in jim namesto svinjske paštete ponudijo piščančjo. Problem je, ker se stvari skuša ideologizirati. Brez zadržkov sprejemamo vegetarijansko prehrano, veliko ljudi se tako prehranjuje, celo spodbujamo jo. In če neuživanje mesa ni težava, zakaj bi bila težava neuživanje svinjskega mesa?
Rad bi potolažil muslimanske starše, da tudi jaz kot mufti tega vprašanja nisem mogel urediti za svoje otroke.
Po drugi strani imamo v islamski skupnosti notranji problem. To je strah, ki je močno razširjen med muslimanskimi starši. Zaradi strahu si problema prehrane v šoli niti ne upajo načeti. O njem ne govorijo, ker se bojijo stigmatizacije. Stigmatizacija muslimanov je večji problem kot to, kdaj bodo otroci jedli šolsko malico brez svinjskega mesa. Hkrati si ne gre zatiskati oči pred tem, da je precej muslimanskih staršev že popolnoma asimiliranih in niti ne pomislijo, da bi uživanje svinjskega mesa lahko bilo sporno. Del muslimanov pa to težavo ima in najbolje jo je reševati na osebni ravni. Zato pozivam odgovorne v vrtcih in šolah, naj razumejo, da gre za vprašanje vrednot.
Ampak ali dejstvo, da so se nekateri muslimanski starši prisiljeni zatekati k lažnim zdravniškim potrdilom, da so njihovi otroci alergični na svinjino, da bi uveljavili svojo pravico, ne govori v prid temu, da bi bilo to vprašanje vendarle treba urediti sistemsko, ne pa na osebni ravni?
Se strinjam, vendar se tisti, ki odločajo o sistemu, kratko malo ne zavedajo dovolj, da je to problem. Strah se ne razvije v letu ali dveh; gre za transgeneracijski strah, ki se je prenašal iz roda v rod in v katerem so ljudje živeli celo 20. stoletje. Delavci, ki so desetletja delali v Sloveniji, o tem sploh niso smeli govoriti. Zdaj sicer že četrt stoletja živimo v družbi, ki skuša ljudi spodbuditi, naj govorijo svobodno, vendar v tako kratkem času ne morete spremeniti miselnosti in navad; ne morete ljudi prepričati, da ni več vélikega brata, ki jih bo kaznoval, če nečesa ne bodo jedli. Prav zato je pluralna družba tako velik izziv.
Vesel bi bil, če bi bila možna sistemska rešitev. A če pomislim, koliko energije smo morali vložiti, da smo dobili dovoljenje za džamijo, ta hip ne vidim skupine muslimanov, ki bi žrtvovala leta in leta prizadevanj za ureditev tega vprašanja.
Sploh pa tudi takšen pristop ne pomeni čarobne palice in ne pripelje nujno do rešitve. Poglejte, kaj se je v Sloveniji zgodilo s cirkumcizijo dečkov! Zavedamo se, da je za Slovenijo to nepomembno vprašanje. Kako so se torej znašli muslimani? Podobno kot pri svinjini so si priskrbeli zdravniško potrdilo, da je obrezovanje potrebno iz zdravstvenih razlogov, čeravno so se zanj odločili iz verskih pobud. Prvi so se uprli zdravniki, češ da tega ne bodo počeli; nato se je uprla zdravstvena zavarovalnica, češ da ne bo plačevala posegov, ki so utemeljeni versko, ne pa zdravstveno; zatem je pristojna komisija poseg razglasila za neetičnega, ker da posega v otrokovo telo; nazadnje je varuh človekovih pravic ugotovil, da je poseg pravzaprav kaznivo dejanje. Kaj smo dosegli?
Zavedam se, da je bila ekonomska integracija muslimanov, ki so prihajali v Slovenijo, takojšnja in popolna – vsi so takoj dobili delo. Prek kulture – na primer prek številnih bosanskih glasbenikov, ki so bili priljubljeni tudi v Sloveniji, ali prek številnih dijakov, ki so v šestdesetih končali Gazi Husrev-begovo medreso v Sarajevu in študija niso imeli kje nadaljevati v Bosni, zato so vpisali pravo, ekonomijo itn. v Ljubljani – je bila uspešno izpeljana tudi kulturna in izobraževalna integracija muslimanov. Zdaj je na dnevnem redu pravna integracija, integracija v slovenski pravni sistem. Zato se bo v prihodnosti verjetno precej govorilo in pisalo o cirkumciziji, o prehrani itn. Za ureditev vseh teh vprašanj potrebujemo čas, potrpežljivost in predvsem medsebojno zaupanje, da zaradi tega nikomur ne bo ničesar odvzeto in da po drugi strani nihče ne bo privilegiran.
V ZDA, kjer je močna judovska skupnost javno opozarjala na ta vprašanja, so jih že zdavnaj uredili. Kjer pa se o problemih javno ne govori, se ti tudi ne rešujejo. Prav zato muslimani potrebujemo džamijo; brez nje imate zgolj muslimane brez občutja skupne pripadnosti, ki se nimajo s kom identificirati.
Starši na ljubljanski osnovni šoli Livada, na kateri kar dve tretjini otrok izvirata iz muslimanskih družin, so izrazili željo, da bi deklice in dečke v šolske klopi posedli ločeno. Kaj menite o tem?
Tega primera ne poznam, zato o njem težko govorim. Domnevam, da gre zgolj za zahteve posameznih staršev.
Še vedno ni urejeno vprašanje muslimanskih pokopališč …
Nekatera slovenska mesta so to vprašanje rešila nadvse hitro in korektno. Ko sem bil leta 1992 imam na Jesenicah, smo brez kakršnihkoli težav dobili prostor na pokopališču.
Razlogi za muslimanska pokopališča so verski. Muslimani mrtvih ne upepeljujemo. Molitev za umrlim opravimo ob truplu. Mrtveca vedno pokopljemo tako, da ga z desnim bokom obrnemo proti Meki. Če povzamem: ne zahtevamo nič posebnega, le prostor na pokopališču, kjer bi lahko mrtve pokopali v skladu z našo vero.
Dvakrat smo pisali upravi ljubljanskih Žal in obakrat dobili odgovor, češ da koncept Žal tega ne dovoljuje. Muslimani v Sloveniji se srečujemo s kopico vprašanj. Vseh ni mogoče rešiti naenkrat. Odločili smo se, da se bomo bolj posvetili gradnji džamije, ki bo rešila žive ljudi (smeh), zagotovo pa bo prišel čas, ko se bo uredilo tudi vprašanje muslimanskega pokopališča v Ljubljani.
Med nami so še vedno generacije muslimanov, ki so čustveno zelo navezani na rojstna mesta svojih staršev v Bosni ali Makedoniji, zato jim je ljubše, da so pokopani tam. Pritisk na ureditev muslimanskih pokopališč v Sloveniji zato še ni tako velik. A čez dvajset let bo zagotovo drugače.
V Sloveniji imate osemnajst džematov, krajevnih odborov islamske skupnosti. V prav toliko slovenskih mestih izvajate islamski verouk …
Drži. Začetki islamskega verouka sicer segajo štiri desetletja nazaj, v obdobje socialistične Jugoslavije. Ko pa smo z njim začenjali po osamosvojitvi, recimo leta 1992 v Tržiču, nam je svoje prostore dala na voljo Katoliška cerkev. Enako v Izoli, kjer smo vse do leta 2013 za verouk uporabljali njene prostore. Podobno dlje časa v Kopru in občasno tudi v drugih slovenskih krajih. Še vedno jih uporabljamo v Portorožu, zato dovolite, da se Katoliški cerkvi na tem mestu zahvalim za razumevanje in velikodušnost. Veliko so naredili za nas. Naj jih Bog nagradi za to!
Koliko otrok obiskuje islamski verouk?
Obiskovanje verouka je odvisno od prostora, v katerem poteka, sposobnosti predavatelja, imama, in od zavzetosti staršev. Kajti verouk je prostovoljen, nikogar ne moremo prisiliti vanj. Najbrž je najbolje organiziran v Ljubljani, kjer je tudi največ otrok vključenih v verouk, kakih šeststo. V drugih mestih, recimo Škofji Loki, ga obiskuje od petnajst do dvajset otrok, na Jesenicah okoli 150, v Kopru sto … V vsej Sloveniji jih je med tisoč petsto in dva tisoč.
V katerem jeziku ga izvajate?
Osnovno izobraževanje, ki traja do šestega oziroma sedmega razreda, poteka v slovenščini, in sicer na podlagi učbenika v slovenščini, ki smo ga pripravili posebej za potrebe slovenskih otrok. Kasneje je verouk dvojezičen, izbirati je mogoče med slovenščino in bosanščino.
Muslimani v Sloveniji ste razpeti med vsaj dvema jezikoma: med jezikom okolja, ki je slovenščina, in maternim jezikom, ki je večinoma bosanščina ali albanščina. Zanima me, kako lovite ravnotežje med jeziki: v katerem izvajate obrede, molite, pridigate?
To vprašanje je izziv tudi za nas. Ko bo zgrajena džamija, bo glavna pridiga verjetno potekala v dveh jezikih, v slovenščini in bosanščini. Kajti tisti, ki vas financirajo, hočejo imeti nekaj od tega, in večina ljudi, ki financira islamsko skupnost, svoja verska čustva še vedno izraža v bosanskem jeziku. Verskih čustev ne moremo iztrgati iz kulturnega konteksta. V bosanski kulturi, na primer, je preroku Mohamedu posvečenih vsaj tisoč knjig. Vera ni samo pravo, je tudi emocija, in ta emocionalni odnos se izraža skozi jezik. Prizadevamo si razviti specifično naš pogled na islam v slovenščini, zato bomo v kratkem izdali izbor hadisov, Mohamedovih izrekov, ki bodo namenjeni širši družbeni rabi.
Prevod Korana, ki je pred meseci izšel v slovenskem jeziku, bi moral biti velik praznik za islamsko skupnost. Za vas ni bil. Zakaj ne?
Najprej bi želel reči, da nismo hoteli sodelovati v javnih polemikah, ali je prevod dober ali ne. To je eden od prevodov Korana in prevajalca ter založba si zanj zagotovo zaslužijo čestitke.
Pritegnili smo strokovnjake, ki so dajali posamezne prevodne rešitve, vendar je na koncu preprosto zmanjkalo časa, da bi o vseh predlaganih rešitvah dosegli soglasje.
V čem je bil naš problem? Slišal sem strokovnjake, ki razlagajo, da ni sprejemljivo, da bi ime »Alah« v slovenskem jeziku zapisali kot »Allah«, z dvema l-jema. Z lingvističnega ali narodnostnega vidika je to zagotovo zelo pomembna razprava, s teološkega pa je popolnoma zgrešena. Ko vernik moli, nikoli ne more izgovoriti Alahovega imena samo z enim l-jem. Kaj to pomeni? Ker islam ni bil integralni del slovenske mentalitete, se skuša z administrativnimi metodami dopovedati, da božjega imena ni mogoče pisati z dvema l-jema. To me spominja na sramotno dogajanje v Maleziji, kjer kristjanom niso dovolili, da bi svojega Boga imenovali Alah, ker da bi s tem »ogrozili malezijsko kulturo«.
Kaj hočem reči? Razpravljamo o stvareh, ki so bistveno bolj kompleksne od zgolj lingvističnega pogleda na jezik. Kakšna je relevantnost argumenta, da se Alahovo ime v slovenščini že stoletja zapisuje z enim l-jem, ko pa takrat še ni bilo muslimanov, ki bi k Alahu molili v slovenščini?
Islamska skupnost bo prej ali slej spodbudila nov prevod Korana, ki bo delo skupine strokovnjakov. Ne morem reči, da bo ta prevod stoodstotno pravilen, kajti Koran se, tako kot Biblija, stalno prevaja na novo. Zaradi tega tudi nismo nikoli nasprotovali izdaji prevoda Korana, rekli smo le, da ga ne podpiramo. To ne pomeni, da ga ne bomo brali, pač pa ga ne bomo uporabljali kot sveto knjigo ali kot versko darilo, ki ga podarite otroku kot nagrado za doseženi uspeh.
Nevzet Porić, glavni tajnik islamske skupnosti, je letos uspešno kandidiral na listi Zorana Jankovića za ljubljanski mestni svet. Kako naj razumemo njegovo kandidaturo? Kot namig muslimanom v Ljubljani, koga naj volijo? Kot izraz zahvale islamske skupnosti za vse, kar je župan dobrega storil za gradnjo džamije?
(smeh) To morate vprašati gospoda Porića.
To je vse, kar boste odgovorili?
Da. Imam svoj pogled na njegovo kandidaturo, a bolje je, da o njej govori gospod Porić. (smeh)
Dovolite, da končam z osebnim vprašanjem. Ali drži, da je vaš oče slovenski državljan?
Da.
Lahko poveste kaj več?
Mojega starega očeta so med drugo svetovno vojno, leta 1944, ubili v Travniku. Ko je mojemu očetu nato zelo mlada umrla še mama, je odšel na delo v Slovenijo. Zdaj je upokojen in deloma živi v Sloveniji, deloma v Bosni.
