V času, ko se muslimani po vsem svetu pripravljajo na odhod na hadž, nas pot vodi do prvega potopisa s hadža, ki je napisan na tem območju. Gre za potopis, ki ga je napisal hadži Jusuf Livnjak, mujezin Džudža Džaferove džamije iz Duvna. Njegova pot na hadž se je iz Duvna proti Meki začela 20. junija 1515, zaključila pa 1. julija 1516.
Potovanje je trajalo eno leto in deset dni. Kakor navaja sam potopisec, je z delom kot mujezin v Džudža Džaferovi džamiji v Duvnu, skupaj s plačo, ki je znašala 12 srebrnikov, in prihranki, ki jih je dobil s trgovanjem, zbral 18 tisoč srebrnikov in se napotil na hadž. Življenjska želja, da obišče sveti mesti Meko in Medino je dopolnjena z bogatimi opisi krajev, ljudi, dogodkov in vsega, kar je doživel na potovanju. Na poti je preživel 119 noči.
Na tem časti vrednem potovanju iz Duvna do Sarajeva, potem do Skopja, Istanbula, Aleksandrije, Kaira in vse do Meke ter nazaj, je hadži Jusuf verodostojno beležil svoje opazke in izkušnje. Njegov potopis je brez dvoma pravi biser, ki razsvetljuje čas, ljudi in dogodke, o katerih pripoveduje avtor potopisa. Ko je vstopil v Haremi-Šerif in ob prvem srečanju s Kabo, je zrecitiral verze, ki jih je navedel v potopisu. Njegovi opisi mest, ljudi in vsega, kar je na potovanju videl in slišal, so zanimivi, predvsem pa imajo precejšnjo vrednost za raziskovalce.
Njegove besede so polne spoštovanja in pozornosti, tudi ko govori o podrobnostih in ne tako zelo pomembnih stvareh. Pravi: ”Nato smo med sprehajanjem ob bregu prišli so osredka, na katerem je ležal en šejk. Nad njegovim grobom je stal mavzolej, a mi takrat niso povedali njegovega imena.”
Glede na to da je večji del poti potekal po morjih, je zanimivo njegovo srečanje z morskimi globinami.
On pravi: ”Od tod smo ob pravem času krenili v ponedeljek ob zori, ko so se s pomočjo vetra razprla jadra. Proti večeru, med akšamom in jacijo smo prispeli v dolino, kjer je, kakor pravijo, potopljen faraon, naj bo preklet. Na tem mestu smo videli čudežen prizor, ko morje nekaj časa valovi, spet nekaj časa pa miruje. Našo ladjo je naenkrat z vseh strani zajela močna burja, zato smo vsi začeli izgovarjati besede Kelimei-šehadet ter Ihlasi-šerif. Ob tem smo se med seboj že poslavljali. No, ko je omenjeni Šerif z vso pokornostjo zmolil molitev, se je iznenada vse umirilo in mi smo, hvala Allahu, ušli nevarnosti.”
Potopis je napisan v turškem jeziku, prevedel ga je Mehmed Mujezinović, leta 1981 ga je izdalo Starešinstvo Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini, Hrvaški in Sloveniji.
Preberete ga lahko TUKAJ
Nevres MUSTAFIĆ