Druženje s Kur’anom – osmi džuz

Osmi džuz zajema dve suri: El-Enam in El-Araf. Ibn Abas, r.a., pravi: ”Sura El-Enam je v celoti razodeta v eni noči v Meki in skupaj z njo je 70 tisoč melekov (angelov), ki so poveličevali Allaha, spuščenih na zemljo.” Džabir je rekel: ”Ko je razodeta sura El-Enam, je Poslanec, a.s., izgovoril: ‘subhanallah’, nato pa je rekel: ‘To suro spremlja tako veliko število melekov, da so popolnoma zaprli obzorje.”’

Sura El-Araf je, kakor trdi večina avtorjev, posebej pa Ibn Abas, prav tako objavljena v Meki. Ajeti sure El-Enam govorijo o Božji edinosti; Vzvišeni Allah na začetku te sure opisuje svojo moč s pojavi, kot je stvaritev nebes in zemlje kot bivališča za bitja in stvaritev teme in svetlobe. Temo omenja v množini, svetlobo v ednini, saj je svetloba bolj izbrana. Sura El-Araf se začne z nejasnimi ajeti, potem govori o Ademu (Adamu) in Havi (Evi) in njunem padcu iz milosti, o Iblisu (Sotoni), nenehnemu človekovemu sovražniku. Tudi druge teme so omenjene v osmem džuzu, kakor so: izgovarjanje bismile (besede, s katerimi muslimani začenjajo vsako dobro delo) pri žrtvovanju živali, hudiči in ljudje, prihod poslancev prejšnjim narodom ipd. V prvem delu osmega džuza ajeti sure El-Enam opozarjajo na pripravljenost nevernikov na spletkarjenje in zavajanje. Kur’an opozarja, da se posledice spletkarjenja in zavajanja vrnejo tistim, ki to počnejo. Na več mestih v Kur’anu Allah govori o stvaritvi Adema, a.s., in neubogljivosti Iblisa. Milostni Allah pravi: ”Mi smo ustvarili Adema in mu dali obliko, potem smo rekli melekom: ‘Spustite se na sedždo (spuščanje čela na tla) pred Ademom!’ In vsi so se spustili razen Iblisa, on se ni spustil na sedždo!” (El-Araf, 11)

S tem kur’anskim ajetom Allah dž.š. opozarja ljudi na to, kakšen ugled je imel Adem, a.s., in razlaga jim o zavisti, ki jo je čutil Iblis do ljudi. Vzvišeni Allah pravi, da je vprašal Iblisa: ”Čemu se nisi spustil na sedždo, če sem ti tako ukazal?” Iblis mu je odgovoril: ”Jaz sem boljši od njega, mene si ustvaril iz ognja, njega pa iz ilovice.” (El-Araf, 12)

Iblis uporablja izraz jaz sem boljši od njega zato, ker je ustvarjen iz ognja, ogenj je pa, po njegovem mnenju, boljši od ilovice.

Ko Iblis ni naredil tega, kar mu je Allah ukazal, mu je Allah rekel: ”Potem pojdi iz dženneta (raja), ne spodobi se, da v njem kljubuješ; pojdi, ti si zares vreden prezira!” Iblis ga je zaprosil: ”Daj mi čas do Sodnega dne.” (El-Araf, 13)

Prevzetnost in neubogljivost ustvarjata padec stopnje verovanja. Stopnja verovanja se veča samo z iskreno pokornostjo Vsemogočemu Allahu. Kazen za prevzetnost in neubogljivost je izgon iz dženneta. Tako se je z Iblisom ravnalo ravno nasprotno od tistega, kar je on hotel. Ko je Iblis to dojel, je zaprosil za čas do Sodnega dne in Allah mu je pri tej prošnji ugodil. Vzvišeni Allah obvešča ljudi, da je Iblis začel s prepirom in izobčenjem: ”Zato, ker sem zaradi te določitve propadel”, je rekel, ”ti prisežem, da jih bom oviral na Tvoji pravi poti.” (El-Araf, 16) Ibn Kesir v svojem Tefsiru (razlaga Kur’ana) navaja, da je pomen tega ajeta naslednji: ”Kakor si ti mene odpeljal v zablodo, tako bom jaz zapeljeval Tvoje vernike, ki so potomci Adema, a.s., zaradi kogar sem preklet.” V tem ajetu se naprej opisuje Iblisova odločnost, da pokaže, kako ljudje niso vredni časti, ki so je deležni, in tako trdi, da bo večino zavedel in jih prepričal, da grešijo.

V nadaljevanju Vzvišeni Allah pravi: ”Ti, Adem, in tvoja žena prebivajta v džennetu, jejta, kar želita, samo temu drevesu se ne približujta, da ne storita greha.” (El-Araf, 19) Takrat je hudič začutil nevoščljivost in ju poskušal zapeljati z lažnimi nasveti: ”Vajin Gospodar vama prepoveduje to drevo samo zato, da ne bi postala meleka in da ne bi postala nesmrtna.” (El-Araf, 20) Ubej ibn Ka’b je rekel: ”Adem, a.s., je bil visok človek, tako visok, kot je visoka palma. Imel je goste lase. Ko je storil greh, se je pokazal tudi njegov sramni del telesa, do takrat ga ni videl. Zaradi sramu se je poskušal skriti. Pri tem ga je poklical Vzvišeni Allah: ‘O, Adem, a bežiš od mene?’ Adem mu je odgovoril: ‘O, moj Gospodar, sramujem se pred Teboj!”’ To je trenutek, ko Adem, a.s., in Hava, r.a., stopita na zemljo in se tu naselita, zemlja pa postane večno bojišče med človekom in hudičem. Z upoštevanjem stvari, ki so objavljene v Kur’anu, si vsaka oseba pomaga pri zapiranju vrat hudičevim spletkam. Prav tako se vrata vrnitve v džennet odpirajo samo z vero in dobrimi deli.