Ta džuz je v celoti sestavljen iz sur, ki so razodete v Meki, medtem ko je prejšnji džuz v celoti razodet v Medini. Devetindvajseti džuz zajema sure: El-Mulk, El-Kalem, El-Hakka, El-Mearidž, Nuh, El-Džinn, El-Muzzemmil, El-Mudessir, El-Kijame, Ed-Dehr in El-Murselat. Začetni deli sure El-Muddessir in sure El-Muzzemmil so razodeti takoj po začetku celotnega Razodetja Muhammedu, a.s. Teme v tem džuzu so tipično mekanske: verovanje v Allaha, dž.š., odvisnost človeka o Razodetju, Sodni dan, džennet in džehennem (raj in pekel) kot naravne posledice tuzemskega življenja, ponovno oživljanje, postopno razodevanje Kur’ana ipd.
Glede na to da se na začetku 29. džuza nahaja sura El-Kalem, ki pomeni Pero in da Vzvišeni Allah prisega z zlogom nun, s peresom in tistimi, ki pišejo, bomo ob tej priložnosti obravnavali odnos islama in znanosti. Veliko mest je v Kur’anu, ki usmerjajo na pomembnost pridobivanja znanja in privilegiran status tistih, ki znanje pridobivajo: ”A so tisti, ki imajo znanje enaki tistim, ki ga nimajo? Samo razumni sprejemajo in razumejo nauk.” (Ez-Zumer, 9) No, znanje ni samo po sebi namen. Znanje bi moralo biti spodbuda za približevanje Vzvišenemu Allahu in vzrok za delanje dobrega na tem svetu. Ibn Kesir v svoji razlagi Kur’ana navaja: ”Kdor dela tako, kot zna, mu bo Allah omogočil, da se nauči tudi tisto, česar ne zna.” Allah, dž.š., je tisti, ki ve vse.
V suri El-Mearidž Vzvišeni Allah od 19. do 35. ajeta prikazuje, razkriva in razorožuje naravo človeka: ”Človek je ustvarjen malodušen: v stiski je skrben in ko mu je dobro postane nedosegljiv, razen vernikov, ki bodo svoje molitve ob času opravljali in tisti, ki delijo del svojega imetja tistim, ki prosijo in tistim, ki ne prosijo.”
Muhammed, a.s., pravi: ”Najslabše, kar lahko najdemo pri človeku, je skopost in pohlep ter pretiran strah.”
Kakor je vidno iz navedenih ajetov in ostalih ajetov sure El-Mearidž, človeško malodušnost, nizkotnost in sebičnost lahko oplemeniti samo vera v Vzvišenega Allaha.
Sura Nuh v celoti govori o Nuhu (Noe), a.s., in njegovem narodu. Nuh, a.s., simbolizira vsakega vernika v njegovem boju proti materializmu in odsotnosti vseh duhovnih vrednot. Svoj narod je pozival v to, da verjamejo v Allaha in se samo Njega bojijo.
”Nuha smo poslali njegovemu ljudstvu: ‘Opozarjaj svoje ljudstvo preden ga zadene neznosno trpljenje! O, ljudstvo, je rekel Nuh, jaz vas odkrito svarim: Allahu se klanjajte in bojte se ga in bodite meni poslušni! On vam bo oprostil vaše grehe in vas pustil v življenju do določene ure in ko napoči ta čas je ne boste mogli odložiti.” (Nuh, 1–4). Kljub temu da je Nuh svoj narod k veri pozival dan in noč, se oni nanj niso odzvali.
Kako nehvaležen je lahko človek in koliko trpljenja je preživel Nuh, a.s., s strani svojih sonarodnjakov, se vidi iz njegovih molitev, ki jih je usmerjal Alahu, dž.š., in jih navaja Kur’an:
”In Nuh je dejal: Gospodar moj, na zemlji ne pusti niti enega nevernika. Če jih pustiš, bodo oni tvoje vernike zavajali in samo grešnike in nevernike bodo rojevali. Gospodar moj, oprosti mi, oprosti mojim staršem, oprosti tistemu, ki v moj dom pride kot vernik, in vernikom in vernicam, nevernike pa samo še bolj pahni v prepad!” (Nuh, 26–28)
Po tem je Nuh, a.s., dobil ukaz, da na kopnem zgradi barko in bil zaradi tega predmet posmeha. O samem potopu se ne govori v suri Nuh, ampak v suri Hud, ki obsežno pripoveduje o potopu, ki bo doletel Nuhov narod zaradi neubogljivosti. Ko je prišel pravi čas, je Nuh, a.s., dobil ukaz, da se vkrca na barko, s seboj vzame en par, moškega in žensko, svojo družino in vernike. Zanimivo je, da z Nuhom na barko nista hotela njegova žena in sin. Po tem, ko je njegov sin zavrnil vabilo na ladjo, Nuh, a.s., kakor oče, prosi Allaha, da reši njegovega sina. Allah, dž.š., pa mu na to odgovarja: ”O, Nuh, on ni tvoj otrok. Ker dela tisto, kar ni dobro, zato me ne prosi za nekaj, česar ne veš. In svetujem ti, da ne bodi nevednež.” (Hud, 36) Ta primer obenem kaže na to, da človek mora biti usmerjen samo v Allaha in vernik mora samo delati in se boriti, o končnem izidu pa ne odloča človek. Človek ne bo vprašan, če je uspel vzgojiti svojega otroka, bo pa vprašan, če je vzgajal in kako je vzgajal svojega otroka. Nihče ne bo odgovarjal za končni izid, vsi bodo pa vprašani, koliko truda so vložili v kaj.
Ko se je zgodil potop, je iz neba padala voda, s tal pa so izbruhnili izviri. Voda je potopila vse nevernike. Kasneje so poslanci opozarjali na potop, ki se je zgodil Nuhovemu narodu. Poziv Nuha, a.s., v barko islama je univerzalen. Kakor je Nuhova barka predmet posmeha v tistem času, tako se vernici počutijo še danes: poštenost, iskrenost, plemenitost in dobrodelnost so lastnosti, iz katerih se ljudje norčujejo in so zamenjane z drugimi lastnostmi, kot so iznajdljivost, lobiranje, laž, diplomacija in politika polna laži, prevar, spletk ipd. Verniki ne spreminjajo svojega sistema vrednot. Verniki skozi Kur’an in sunet (življenjska praksa poslanca Muhammeda, a.s.) ločujejo resnico od laži in na Nuhovi barki gotovo plovejo po morju tuzemskih skušnjav.