Deveti džuz Kur’ana zajema več kot pol sure El-Araf (od 88. ajeta) in pet strani sure El-Enfal (do 40. ajeta). Sura El-Araf je mekanska sura, ki vsebuje govor o Božjih poslancih (Nuhu, Hudu, Salihu, Šuajbu) in njihovih narodih, ki so zavračali Božja sporočila in poslance zavajali z lažmi. Največ opisanih dogodkov je povezanih z Musa (Mojzes), a.s., njegovim narodom in faraonom.
Musa, a.s., se omenja v štiriintridesetih kur’anskih surah. V suri El-Araf se obsežno opisujejo dogodki iz njegovega življenja, podrobno je opisano njegovo nasprotovanje faraonu, kakor tudi vedenje njegovega naroda v precej dramatičnih obdobjih. V Kur’anu ne obstaja daljša sura, ki govori o faraonovi nepravičnosti, okrutnosti in prevzetnosti. Faraon se omenja na več kot petsto mestih v Kur’anu. Glede na to da so kur’anska pripovedovanja univerzalna, lahko sklepamo, da vsak čas ima svojega faraona. Ebu Derda, r.a., pravi, da je Muhammed, a.s., ko je izvedel za umor Ebu Džehla, rekel: ”Ubit je faraon mojega časa.” Tudi pripovedovanje o Israilovih sinovih (kakor je omenjeno že v predhodnih objavah, tako so v Kur’anu poimenovani judje) je univerzalno in skoraj vedno precej aktualno. Narod Musa, a.s., je namreč živel v Egiptu in bil suženj faraonu in Egipčanom. Israilovi sinovi, ki so potomci sinov Jakuba (Jakob), a.s., so se s prihodom v Egipt bogatili in množili. Ko so Egipčani videli, da je njihova država s tem v nevarnosti, so jih začeli mučiti in jim nalagati težka fizična dela. Življenje Israilovih sinov kakor narodne manjšine v Egiptu je tako postalo neznosno. Mučenje je doseglo vrhunec, ko je faraon začel pobijati moške otroke, ženske pa puščal pri življenju. Pod takšnimi okoliščinami se je rodil Musa, a.s. Kot Božji Poslanec je bil simbol poguma, odločnosti, čiste in močne vere. Kur’an opisuje njegov pogovor s faraonom, čarovnijo in mudžize (čudež) Musa, a.s. (roka, ki je postala bela, palica, ki se spremeni v kačo), kakor tudi nehvaležnost Islailovih sinov potem, ko jih je Musa, a.s., z Allahovo pomočjo rešil mučenja s strani faraona. Dolgo pričakovana svoboda je imela svoje ovire in pomanjkljivosti. Ob prihodu v puščavo, je Allah Israilovim sinovom podaril hrano in vodo iz dvanajstih izvirov. Kljub vsej tej milosti so oni bili nehvaležni.
Pri pripovedovanju o Božjih poslancih, tudi v ajetih, ki se nanašajo na Muhammeda, a.s., se poudarja človeška dimenzija. Božji poslanec, Muhammed, a.s., je človek, ki je živel v Meki in Medini, se sprehajal po ulicah teh mest, se poročal in imel otroke. Muhammed, a.s., ni bil duh, do katerega ni bilo mogoče priti. Muslimani sledijo njegov sunnet (način življenja), molijo, se postijo, hodijo na romanje, živijo tako, kakor je živel on. Muhammed, a.s., ni imel v lasti nikakršnega zaklada in sebi ni pripisoval božanskih lastnosti, kakor tudi ne možnosti videnja nevidnega (niti je sebi prisvajao poznavanje gajba – onostranstva): ”Ne morem si pridobiti kakšne koristi ali od sebe odvrniti kakšne nevarnosti; vse je tako kot Allah hoče. Če bi poznal skrivnosti, bi si pridobil obilo dobra. Zlo bi bilo daleč od mene, jaz samo prinašam opomine in radosne novice za tiste, ki verujejo.” (El-Araf)
Sura El-Enfal je medinska sura, ki je objavljena med in tik po bitki na Bedru, drugo leto po hidžri. Začenja se z vprašanjem vojnega plena na Bedru in ponuja odgovor, da se plen ne razdeli po lastni presoji, ampak pripada Allahu in Njegovemu Poslancu. Naprej so navedene lastnosti vernika – tistih vernikov, čigar srca so zapolnjena s strahom, ko se omenja Allaha, čigar srca se okrepijo z verovanjem, ko se pripovedujejo Njegovi ajeti.
Allah dž.š. je v bitko na Bedru poslal tisoč melekov (angelov), da bi pomagali maloštevilni muslimanski vojski. Na dan bitke je Poslanec, a.s., pogledal svojo maloštevilno vojsko in rekel: ”Allah moj! Če bo ta majhna skupina ljudi, ki so se Ti predali, uničena, te nihče na Zemlji ne bo oboževal.” Po tej molitvi je Allah poslal tisoč melekov. Deveti in deseti ajet sure El-Enfal sta Allahov odgovor na to molitev Poslanika, a.s.: ”In ko ste svojega Gospodarja prosili za pomoč, vas je On uslišal: ‘Poslal vam bom tisoč melekov, ki bodo prihajali en za drugim, da bi vam pomagali.’ Allah je to naredil zato, da bi vi bili srečni in bi se tako vaša srca pomirila; zmaga je samo Allahova – Allah je res močen in moder.” (El-Enfal, 9–10)
Med razlagalci Kur’ana se da zaslediti več mnenj o tem, ali je bila pomoč melekov fizična ali duhovna. V tradicionalnih tefsirih (razlagah Kur’ana) so navedeni številni hadisi o fizični pomoči melekov, ki so z biči udarjali po mnogobošcih, s tem da je desno krilo vodil Džibril (Gabrijel), levo pa Mikail (Mihael). Prav tako je možno zaslediti tudi razlage (Razi, Rešid Rida, Muhammed Asad), ki pravijo, da je bila pomoč melekov samo duhovna. Ti razlagalci trdijo, da v Kur’anu ni možno zaslediti jasnega besedila, ki govori o fizični pomoči melekov, ampak se govori o tem, da so meleki predstavljali veselo novico.
V kur’anu zasledimo številne ajete in sure, ki govorijo o boju in vlaganju truda na Božji poti. Sura El-Enfal je ena izmed takšnih. Imena devetih sur v Kur’anu so povezana z bojem na Božji poti: El-Enfal (Vojni plen), Et-Tewba (Kesanje tistih, ki se ne borijo), El-Azhab (Zavezniki), El-Feth (Osvoboditev), Es-Saff (Bojna vrsta), El-Harš (Izgnanstvo), El-Hadid (Železo), El-Adijat (Kdor lovi) in En-Nasr (Allahova pomoč). Številni ajeti v suri El-Bekare, Ali Imran in En-Nisa govorijo o boju na Božji poti. Treba je poudariti, da se v Kur’anu nenehno ponavlja miroljubnost kot eno izmed najpomembnejših načel. V suri El-Bekare Allah dž.š. pravi: ”Bojujte se na Allahovi poti proti tistim, ki se bojujejo proti vam, ampak ne začenjaje boja. Allah res ne mara tistih, ki začenjajo prepir.” (El-Bekare, 190)