Že od začetkov islama sta bila izobraževanje in želja po napredku v znanju dva izmed glavnih ciljev muslimanov.
[message_box title= color=”green”]Prva beseda, razodeta poslancu Muhammedu, a.s., je bila »Beri«, v pomenu »Uči se«. Poslanec Muhammed, a.s., je dejal, da je »želja po napredku v znanju za vse muslimane obvezna«.[/message_box]
S takim neposrednim ukazom vsem muslimanom, naj gredo tja, kjer se bodo naučili nekaj novega, so muslimani dali velik poudarek na izobraževalni sistem, saj so le tako izpolnili obveznosti, ki jih je narekoval poslanec Muhammed, a.s.
_____________________________
Skozi zgodovino islama, je izobraževanje za muslimane predstavljalo nekakšno točko ponosa in področje, na katerem so se muslimani vedno odlikovali. Muslimani so v Bagdadu, Kordobi in Kairu zgradili tudi veliko knjižnic in učnih centrov. Ustanovili so prve osnovne šole za otroke in univerze za nadaljnje izobraževanje. S pomočjo teh ustanov, ki vodijo do današnjega sodobnega sveta, so veliko prispevali k področju znanosti.
Odnos do znanosti
Danes vzgoja otrok ni več omejena zgolj na informacije in dejstva, ki se jih naučijo. Namesto tega vzgojitelji upoštevajo čustveno, socialno in telesno počutje otroka ob prejemanju informacij, ki se jih je potrebno naučiti. Tudi srednjeveško islamsko izobraževanje se je odvijalo po tem načelu. V 12. stoletju je sirski zdravnik Al-Shayzari obširno pisal o zdravljenju otrok. Poudarjal je, da z njimi ne bi smeli ravnati pregrobo in prestrogo ter jih siliti v dela, ki jim ne koristijo. Veliki islamski učenjak Al-Ghazali je prav tako poudaril, da »omejevanje otroka pri igranju in nenehno vztrajanje pri učenju mrtvi njegovo srce, ga poneumlja in obremenjuje njegovo življenje«. S takšnim omejevanjem se lahko zgodi, da se otroci na prikrit način odmaknejo od učenja oziroma študija. Zato je predlagal, da bi izobraževanje kombinirali z zabavnimi dejavnostmi, kot so lutkovna gledališča, šport ipd.
Prve šole
Ibn Haldun v knjigi Muqaddimah pravi, da je »treba vedeti, da je branje Kur’ana pri otrocih simbol islama. Muslimani to prakticirajo povsod po svetu, saj to prevzema srca vernikov s trdnim prepričanjem v islam in njegova temeljna načela«.
Miniatura iz Osmanskega časa prikazuje študente in njihovega učitelja
Prve izobraževalne ustanove v islamskem svetu so bile dokaj neformalne. Džamije so služile za zbirališča, kjer so se lahko ljudje družili z učenjaki, se udeleževali njihovih predavanj, z učenjaki prebirali knjige in tako pridobivali znanje. Nekateri večji učenjaki so se tudi sami izobraževali na tak način, zato so to prakso prenesli tudi na svoje učence. Vsi štirje ustanovitelji islamskih pravnih šol (imami Ebu Hanifa, Malik, Shafi’i in Ibn Hanbal) so z druženjem z drugimi učenjaki (navadno v džamijah) ter razpravljanjem in učenjem islamskega prava pridobili ogromno znanja.
Nekatere šole v islamskem svetu nadaljujejo s takšno tradicijo neformalnega izobraževanja. V treh svetih mestih za muslimane (haremi v Meki, Medini in Al-Aqsi v Jeruzalemu) je uveljavljena praksa, da učenjaki predavajo v džamijah, ki so dostopne vsem, da bi se jim »iskalci« znanja lahko pridružili. Kasneje so muslimani začeli graditi formalne institucije, namenjene izključno izobraževanju.
Od osnovnega k višjemu izobraževanju
Od 9. stoletja naprej otroci obiskujejo osnovno šolo, ki ji pravijo mekteb. Navadno so bili mektebi del džamije, v kateri so učenjaki in imami bivali ter poučevali. Učni program mekteba je zajemal teme, kot so osnovno arabsko branje in pisanje, aritmetika in islamsko pravo. Večina lokalnega prebivalstva se je v otroštvu izobraževala v takih osnovnih šolah. Po zaključenem programu mekteba so si učenci lahko poiskali službo, ki je ustrezala njihovemu poklicu, ali nadaljevali visokošolsko izobraževanje v medresi, kar je v arabskem svetu pomenilo »šola«.
Kompleks v Samarkandu, Uzbekistan, vsebuje tri medrese na istem trgu
Medrese so bile navadno del džamij, primera tipičnih medres sta Al Azhar univerza v Kairu v Egiptu, ki je bila ustanovljena leta 970, in al-Karaouine v Fesu v Maroku, ki je bila ustanovljena leta 859. Kasneje so bile v islamskem svetu na pobudo Nizama al Mulkija ustanovljene številne medrese. V medresah so se študentje še naprej izobraževali na verskem področju in tako prispevali k znanosti, posvečali so se arabščini in posvetnim študijem, kot so medicina, matematika, astronomija, zgodovina in geografija ipd. V 11. stoletju je tako bilo v Kairu 75 medres, v Damasku 51 in 44 v Aleppu. Več sto jih je bilo v tem obdobju tudi v muslimanski Španiji.
Te medrese lahko uvrstimo na seznam prvih sodobnih univerz. Imele so različne smeri študija, ki so imele svoje predmetnike, predavatelji so bili učenjaki, ki so bili strokovnjaki na svojem področju. Študenti so lahko izbirali smer študija in skozi celotno šolanje več let poslušali predavanja številnih priznanih profesorjev. Ibn Haldun ugotavlja, da so v Maroku uporabljali njegov učni načrt kar šestnajst let. Trdil je, da je to najkrajši čas, v katerem lahko študent pridobi navade in znanje, značilno za znanstvenika.
Ob zaključku študija je študent prejel idžazo (diplomo), ki je dokazovala, da je študent zaključil šolanje določene smeri in posledično postal predavatelj na tej smeri. Idžazo je lahko podelil učitelj, ki je preverjal študentovo znanje iz določenega predmeta, ali pa institucija (medresa), ki je dodelila diplomo kot dokaz o zaključku študija določene smeri. Idžazo lahko torej primerjamo z današnjimi diplomami, ki so odobrene s strani visokošolskih izobraževalnih ustanov.
povzeto in prevedeno s strani http://lostislamichistory.com/