Kljub napornem delu in izrazito visokim temperaturam so rudarji uspeli prilagoditi izmeno z več kot 17 ur posta, od zore do sončnega zahoda. Proizvodni proces teče brez prestanka. Ekipa agencije Anadolija je obiskala rudnik Breza in z rudarji dočakala iftar, večerjo ob koncu posta, na globini od 400 m v mračnem in zadušljivem prostoru. Potni in utrujeni obrazi umazani od premoga in prahu, je prizor kakšen je dočakal ekipo novinarjev agencije Anadolija v jami “Srečno”.
Ne žalijo za energijo, ki jo porabijo ob pripovedovanju svojih ramazanskih izkušenj v temi. Medtem, ko je potekal razgovor je nastopil čas iftarja in konec celodnevnega posta. Rudarji se s tiho molitvijo obračajo Bogu in po 17 urah posta vnašajo prve kapljice tekočine in hrano. Emin, Šaban, Fahrudin, Amir, Irenes in Dino so samo nekateri od rudarjev ki tudi letošnji ramazan, kot vse prethodne, preživljajo v postu. Kot pripovedujejo nekaj sto metrov pod zemljo ne slišijo ezana (klica k molitvi) niti so v priložnosti, da vidijo kandilje (lučke) z minaretov džamij vendar se nekako znajdejo in zmeraj postijo nekaj minut več od predvidenega časa.
Emir Telalović, katerega delovne kolege kličejo Hodža, v rudniku dela že sedem let. “Ne trdim, da se je lahko postiti in dočekati iftar na takem mestu. Veliko ljudi ne zdrži in to z razlogom, treba je biti realen”, pripoveduje Emin in prizna, da občasno čuti slabost vendar ni nikoli pomislil, da bi prekinil post. Njegov kolega Dino v rudniku dela komaj eno leto in pravi, da “tisti, ki želi lahko posti in dela. Včasih je težko vendar ob dobri volji in veri v Vzvišenega Boga, se lahko zdrži”. Ob tem je Dino še dodal, da bolj občuti žejo kot lakoto, ker je v jami zelo vroče in rudarji se zelo veliko potijo. Amir Beganović je del ekipe, ki se pogumno bori, da svoje delovne obveznosti izvaja vzporedno s postom. “Ko nastopi tretja izmena je nekoliko lažje. Najbolj težko je v prvi izmeni. Takrat zelo veliko hodimo, temeperature so visoke, potimo se, veliko je prahu in ko prideš ven komaj zdržiš”, pripoveduje Beganović in doda, da ob vsem tem ni nikoli prekinil post.
Fahrudin Čolan že 14 let dela v rudniku in posti že od malih nog. Sam najbolj pogreša iftar doma, ob svoji družini. Šaban Jusić, katerega kolege kličejo Topče, naj bi do konca leta z 42 leti delovne dobe, odšel v zaslužen pokoj. Za njega je iftar v rudniku posebno doživetje. Trenutek zaključka posta za rudarje je priložnost več, da se veselijo, družijo včasih tudi zapojejo. “V takih okoliščinah je zelo težko delati in se postiti vendar včasih je potrebno vložiti dodaten trud in ob tem tudi malo potrpeti”, z nasmehom na obrazu pove Topče. Pravi, da mu ne bo enostavno oditi v pokoj in da bo pogrešal rudarska druženja. Ob tem pove tudi, da je v rudniku zelo slabo in da je potrebno mnogo več delavcev in manj administracije. “Mi delamo, to dokazuje naša proizvodnja. Nahajamo se v 21. stoletju vendar mi še vedno delamo tako kot je delal Alija Sirotanović, pove Jusić.
Inžinjer v rudniku Breza Elizabet Mušić pripoveduje, da ima rudnik 1250 zaposlenih delavcev in da se število tistih, ki se postijo spreminja iz dneva v dan, odvisno od tega kako se nekdo počuti in ali lahko zdrži post. “Znotraj rudnika delujeta dve jami, in sicer Sretno in Kamenica. Pogoji za delo so zelo težki. Trenutno je rudnik pripadel Elektroprivredi katera vlaga v mehanizacijo in pogoji za delo so nekoliko boljši”. Za Irnesa Turbo je post navada že od otroštva. “Tisto, kar vidiš doma, da se prakticira to tudi počneš. Delo je zelo težko in naporno in s tem razlogom se vsi ne postijo, ker ne morejo zdržati, pogoji so zelo težki”, pojasni Turbo.
Najmlajši od tistih, ki se postijo v jami “Sretno” je Irhad Avdukić, ki v rudniku dela že tri leta. Pravi, da kolege, ki se ne postijo imajo veliko razumevanja za tiste, ki se postijo in za izzive katerih so deležni. Razumevanje je obojestransko in v času, ko nastopi iftar prevzamejo delo in nadaljujejo s kopanjem na globini od 400 metrov. Rudnik temnega premoga Breza se nahaja 20 km severozahodno od glavnega mesta Bosne in Hercegovine, Sarajeva. Začel je obratovati leta 1907.
(Vijesti.ba/AA)
Prevod: Ela Porić