Ob 17. obletnici genocida v Srebrenici je Žensko združenje Zemzem pripravilo program ”Dnevi Srebrenice 2012”. V ponedeljek, 2. julija 2012, je v Kulturnem domu Krško program odprla promocija filma ”Nebo nad Srebrenico”, v četrtek, 5. julija 2012, pa je v Grand hotelu Union v Ljubljani potekala okrogla miza ”Srebrenica 1995”.
Gosta okrogle mize sta bila gospa Nura Begović, predstavnica društva ”Žene Srebrenice”, in gospod Amor Mašović, predsednik komisije za iskanje izginulih oseb v Federaciji BiH. Poleg številnih gostov so se okrogle mize udeležila tudi gospa Zdenka Č. Travnik, varuhinja človekovih pravic, Njegova ekscelenca Darya Kenbay, turški veleposlanik v RS, in gospod Samir Amarin, častni konzul Jordanije,. Po uvodnem delu je sledil kratek dokumentarni film ”Marš smrti”, avtorja Muhameda Mujkića, ki nas je tako ganil, da smo vsi ostali brez besed. Sledili sta izpovedi gospe Begović in gospoda Mašovića.
Nura Begović je osebno doživela vse grozote, ki so se dogajale v Srebrenici leta 1995. Rojena je v Srebrenici, kjer je preživela celo svoje življenje. Med vojno je bila v Srebrenici in se borila za preživetje. V genocidu je zgubila šestnajst najožjih članov družine. Devet od njih je že identificiranih in pokopanih. Svojega brata še vedno ni našla. Na okrogli mizi je povedala: ”Zelo dobro se spomnim časa pred vojno, ko smo vsi živeli skupaj. Nismo se razlikovali ne po narodnosti, ne po ljudeh, bili smo vsi skupaj. Nikoli nismo vedeli in tudi pomislili nismo, da bi se nam lahko zgodilo tisto, kar se je. To poudarjam zato, ker nikoli ne veš, kje se lahko zgodi in kaj se lahko zgodi. Nikoli ne veš, kakšna prihodnost te čaka. Težko je govoriti o teh dneh. Posebej pa na današnji dan … ko se spomnim 5. julija 1995 … bila sem v Srebrenici, takrat so bili vsi živi. Vseh 8372 žrtev. Nismo imeli ničesar, ne vode, ne hrane, ne primernega doma, vendar smo bili živi. Mnogi so umirali tudi takrat, predvsem zaradi granat.
Ko je Srebrenica leta 1993 postala zaščiteno območje, smo vsi pomislili, da smo zaščiteni, da ni več nevarnosti. Na današnji dan, pred leti, je celo mesto zajela velika panika. Začele so krožiti govorice, da se bo nekaj zgodilo. Nizozemska vojska je bila prisotna v Srebrenici, vedela je za vse. Vedeli so za vse, kar se bo zgodilo. Jezni smo, resnično smo jezni. Na tisoče preživelih ima svojo zgodbo, težko zgodbo. Obstaja na tisoče mater, ki ne govorijo nič več. Ostale so jim samo še solze, jokajo, predvsem tiste, ki so izgubile vseh pet sinov ipd. Obstajajo matere, ki niso dočakale, da bi našle svoje najbližje, umrle so. Vendar se na trenutke pojavi dodatna energija, ki nas žene naprej.
Gospod Mašović, ki je danes z nami, pozna naše prve napore, našo bolečino, ve, kako močne in vztrajne smo bile, pozna naš boj za pravičnost … Mogoče črpamo energijo iz tega, ker smo jezne zaradi vsega, kar se je zgodilo. Ker smo jezne in se sprašujemo, zakaj so nam vse naše najbližje pobili. Zakaj? Brez razloga. Če bi vsaj karkoli storili, bi mogoče bile manj jezne, vendar so bili vsi popolnoma nedolžni. Me ne bomo odnehale. Stremimo k svojim ciljem in ne bomo odnehale, dokler ne najdemo zadnje žrtve. Pa če je to kost, naj bo samo kost. Kost je naša in mi želimo dokazati, da je ta človek bil, da je obstajal, da je nekdo storil zločin nad njim. In sprašujemo se, želimo odgovor na vprašanje, zakaj je to naredil? Želimo pa tudi, da se kaj takega nikoli več ne ponovi. Nikomur!
Takšne in podobne projekte, ki opominjajo na genocid v Srebrenici, moramo podpirati.
Potrebno je še povedati, da nismo zadovoljne s kaznimi, ki se izrekajo vojnim zločincem. Prisotne smo pri vsaki novi grobnici, kjer nestrpno čakamo in mislimo na to, da vsaka vidna kost pripada nekomu od naših najbližjih. Zato nismo zadovoljne, ker vse spremljamo. Vemo, da so ubiti na najbolj brutalen način. Ne želimo se spominjati razmer, v katerih so ubiti. Spomnim se, da je bila takrat voda bolj pomembna kot hrana. Letošnji julij je vroč, vendar je bil julij leta 1995 še bolj vroč. Vsi smo bili brez vode. Moški zaprti v nemogočih razmerah brez vode in hrane. Ponekod so jim delili nafto v plastenkah, s katero naj bi si potešili žejo. Si lahko predstavljate vse to? O sebi ne želim govoriti. Lahko povem samo to, da sem živa, preživela sem. Dobro mi je. Kaj vse se je dogajalo, pa ni možno opisati z besedami. Bilo je še huje, kot kdorkoli lahko opiše. Enostavno se tega ne da opisati. V minuti si se zgubil, hujšal si v minutah, sekundah.
V glavnem, obstajajo ustanove za identifikacijo in ekshumacijo žrtev, od katerih pričakujemo, da bodo našli naše može, brate, očete, … Vse želimo pokopati na dostojanstven način. Vztrajale bomo vse do zadnjega. Toliko, kolikor je kriva Republika Srbska, toliko je kriva tudi mednarodna skupnost, posebej pa nizozemska vojska. Oni so vse videli in nemo opazovali. Zakaj niso ukrepali, zakaj nam niso pomagali? Naše oči so bile usmerjene samo v nebo. Vsak hip smo pričakovali avione, ki nas bodo rešili in zaščitili. A vse je bilo zaman”.
Po težki izpovedi gospe Nure Begović je besedo prevzel gospod Amor Mašović, ki je po poklicu pravnik. Prihaja iz ugledne pravniške družine in vojna ga je zatekla v njegovi odvetniški pisarni v Sarajevu. Nikoli si ni predstavljal, da bo v življenju počel to, kar počne danes. Med drugim je na okrogli mizi povedal: ”Zelo težko je govoriti za žrtvijo. Po Božji odločitvi sem danes tu, kjer sem, med žrtvami in pogrešanimi. Konec vojne je prinesel podatek, da je pogrešanih skoraj 28.000 ljudi. Številka je danes še nekoliko večja, čez 30.000. Med vsemi žrtvami je največ pogrešanih Bošnjakov. Raziskave kažejo, da je 87.8 odstotka žrtev Bošnjakov, 8.8 odstotka bosanskih Srbov, 2.8 odstotka žrtev je bosanskih Hrvatov in 0.5 odstotka jih je opredeljenih pod kategorijo ”ostali”. Pod kategorijo ”ostali” spadajo vsi predstavniki drugih držav, ki so se v tem času znašli na področju Bosne in Hercegovine. Med njimi je tudi Slovenec, mogoče vam to ni znano, Alojz Krivograd, fotoreporter. V Bosno je prišel, da bi obveščal o dogajanjih v Bosni. Med poskusom, da se prebije iz Sarajeva, je bil ujet. Po informacijah, ki jih imamo, so ga odpeljali v smeri Goražda do taborišča za likvidacijo v Foči. Tu je izgubljena vsaka sled za njim. Do danes ga nismo uspeli najti. V Foči, kjer je Alojz nazadnje opažen, je bilo taborišče, skozi katerega je prešlo 3051 oseb. Vsak tretji je pogrešan. Kasneje smo jih našli v masovnih grobnicah, v reki Drini, v Beogradu, kjer so priplavali po Drini, se izlili v Savo in prispeli do Beograda.
Že sedemnajst let iščemo vse pogrešane. Do danes je ekshumiranih okoli dve tretjini pogrešanih (približno okoli 22.500 oseb). Od tega okoli 2.500 oseb ni identificiranih, nimajo imena. To lahko obrazložimo z dejstvom, da nekatere družine nimajo živih članov. Od nikogar ni mogoče pridobiti kapljice krvi, na podlagi katere bi lahko identificirali neznane žrtve. Tri generacije ene družine so pobite. Z lahkoto boste ugotovili, da je to zelo pogosto. Na spominski plošči v Potočarjih so izpisana imena žrtev, med katerimi boste lahko našli celo družino.
Do danes smo odkrili prek šeststo masovnih grobnic v Bosni in Hercegovini. Ko govorim o ”masovnih grobnicah”, mislim na to, da je na tem mestu zakopanih najmanj pet žrtev, ki so vrženi eden čez drugega. V masovne grobnice vključujemo tudi naravne jame, ki so globoke okoli 100 metrov. Največ žrtev, ki so se nahajale v jamah, so Bošnjaki, v nekaterih jamah so skupaj z Bošnjaki odkriti tudi Hrvati. Takih jam je na področju Bosne in Hercegovine do danes odkritih 32.
Sedaj bi se vrnil k temi okrogle mize – Srebrenica. V petih dneh je pobitih 8372 dečkov, mož in žena. Velika večina žrtev so moški. Najbolj pogosto so bili ujeti in v skupinah, bodisi dva po dva ali več, odpeljani v prostore osnovnih šol, kulturnih domov ali na travnik, kjer so na njih streljali. In to ni bil konec. Po tem, ko so streljali na njih in jih shranili v primarne grobnice (v nekaterih grobnicah je bilo naenkrat zakopano več kot osemsto ljudi), so Slobodan Milošević, Radovan Karadžić, Ratko Mladić in mnogi drugi srbski generali čez nekaj mesecev storili tisto, česar ni storil niti Adolf Hitler! Odprli so primarne masovne grobnice in z buldožerji ter bagri raztrgali, razkosali in razsekali telesa ter dele teles z v naprej pripravljenimi tovornjaki premeščali v sekundarne grobnice. Enega izmed dečkov iz Srebrenice, čigar primer se nahaja tudi na sodišču v Haagu, smo našli v štirih različnih masovnih grobnicah. Medsebojna razdalja med temi štirimi grobnicami, v katerih so najdeni deli teles omenjenega dečka, je več kot 30 km. Samo na podlagi metode DNK je bilo mogoče ugotoviti to, o čemer danes govorim. In tisto, kar je še huje, je to, da njegovo telo še vedno ni najdeno v celoti. Določeni deli kosti so še vedno pogrešani in se nahajajo v nam neznanih grobnicah. Zato odgovorno trdim, da se v Srebrenici ni zgodil genocid. V Srebrenici se še danes dogaja genocid. Genocid do preživelih, genocid do Nure Begović in do vsake preživele matere. Zakaj? Zato, ker jim ne dopuščajo, da bi se umirile. Zato, ker se bo čez nekaj dni pokopalo novih 520 identificiranih žrtev genocida. Ponovno se bodo odprli grobovi že pokopanih oseb. Ponovno bomo odprli staro bolečino, ki se je za trenutek umirila. Ponovno se bomo poslovili od oseb, od katerih smo se že, samo zato, da bi v grob položili njihovo levo ali desno roko, nogo ali kateri drugi del najdenega telesa. In tako iz dneva v dan. Matere Srebrenice nimajo pravice do miru. Dame in gospodje, to je genocid, ki traja še dan danes. Genocid je tudi to, da pripadniki vojske republike Srbske nimajo poguma, da bi se opravičili ali se samo ne želijo opravičiti. Mogoče opravičilo ni tako zelo pomembno. Pomembno je, da priznajo in sprejmejo dejstvo, da se je, ne glede na zadnjo odločitev haaškega sodišča, v Srebrenici zgodil genocid. Pred vojno je mesto Nevesinje v Bosni štelo okoli 3300 Bošnjakov. Relativno majhna številka. Vendar jih danes pogrešamo okoli 313. Vsakega desetega Bošnjaka v Nevesinjah ni, pogrešan je, mrtev. Vsak deseti je streljan. Izmed teh desetih je vsak osmi otrok, mlajši od 18 let. Kaj povedati o Višegradu in ostalih mestih v Bosni? V Višegradu je v eni od hiš zgorelo okoli 70 moških, žensk in otrok. Eden od teh otrok, ki so zažgani, nima imena. V naši evidenci je otrok evidentiran kot ”Kurspahić Baby”. Nima imena, dojenček star le 48 ur, ko je bil z vsemi ostalimi zažgan v hiši Adema Omeragića. Zaprli in zaklenili so okna in vrata ter jih zažgali. Med populacijo žrtev tvorijo žrtve Srebrenice eno četrtino vseh žrtev v samo petih dneh, od 11. do 16. julija 1995. Od vseh žrtev Srebrenice, 8372, je ekshumirano 7070. Od tega jih okoli šest tisoč ima ime in priimek …”
Obiskovalci okrogle mize so po povedanem imeli priložnost gostoma postaviti vprašanja, kar so tudi izkoristili.
Na ”srebrenice” je potrebno opominjati na različne načine. Tisto, kar je danes bolj nevarno, je možnost pozabe. Ne dovolimo, da se tako pomembne stvari pozabijo. Opominjajmo skupaj! Zato vas vabimo, da se v sredo, 11. julija 2012, z začetkom ob 19. uri na Prešernovem trgu v Ljubljani udeležite MINUTE MOLKA oz. na primeren način spomnite žrtev Srebrenice. To je najmanj, kar lahko storimo za žrtve genocida.
”Vsi smo Božji in njemu se vračamo”, Kur’an.
Ela Porić
