V soboto, 16. junija 2012, je Islamska občina Koroška (Kärnten) v sodelovanju s koroškim deželnim glavarjem Gerhardom Dörflerjem organizirala svečanost ob 100. obletnici priznanja islama v Avstriji.
Na predlog predsednika Islamske občine Koroška Esada Memića je organizirana svečanost obeležvanja 100. obletnice priznanja islama kot religije v Avstriji. Pokrovitelj svečanosti je bil koroški deželni glavar Gerhard Dörfler. Svečanost je potekala v Koncertni dvorani v Celovcu. Svečanosti se je udeležil mufti dr. Nedžad Grabus in številni drugi visoki gostje kot so škof Alois Schwarz, evanegličanski škof Manfred Sauer, predsednik Islamske skupnost v Avstriji Fuat Sanac, g. Nedžad Ajnadžić in drugi predstavniki političnega in kulturnega življenja Koroške.
Koroški glavar Gerhard Dörfler svoj nagovor je začel z besedami: »Če smo jezni, smo mi jeza, če se imamo radi, smo ljubezen«. Poudaril je poseben odnos Avstriji do islama. Povedal je da je velik prijatelj Bosne in Hercegovine. »Izjemno je poznati Sarajevo, Mostar, Međugorje, izjemno je obiskati v teh krajih cerkev ali džamijo. Vsi smo obvezni poučevati ljudi, da s svetom ne moremo vladati z orožjem temveč moramo imeti več medsebojne ljubezni. Avstrija je lahko vzor drugim evropskim državam. Naša država ima dolgo tradicijo soživljenja z drugimi kulturami in religijami. Zakon, ki je institucionaliziral islam omogoča ljudem, da se počutijo domače v Avstriji«, je med drugim povedal deželni glavar.
Esad Memić, predsednik islamske občine Koroška se je zahvalil Cerkvi za pomoč, ki so jo nudili muslimanom, da se lažje integrirajo na področju Koroške. »Življenje je Božje darilo, toleranca ni prazna beseda«, je povedal Memić in se zahvalil deželnemu glavarju zaradi svoje predanosti v duhu sodelovanja in je svoj nagovor končal z besedami, da ima vsaka religije srce, ki ljubi.
Mufti dr. Nedžad Grabus je imel zelo dobro in temeljito pripravljen nagovor o islamu v Avstriji. Mufijev nagovor objavljamo v celoti:
»Spoštovani,
Ekscelence, dame in gospodje,
Želim Vas pozdraviti v Klagenfurtu ali Celovcu in se Vam zahvaliti za povabilo, da sodelujem pri tem pomembnem dogodku obeleževanja stote obletnice islama v Avstriji.
Sto let uradnega priznanja islama v Avstriji je velik jubilej. To je bil preobrat in pokazatelj drugim evropskim državam v odnosu do tretje veje abrahamske religije – islama. To dejstvo je definitivno utrdilo prijateljstvo med Avstrijci in Bošnjaki ter je odprlo nove vidike sodelovanja. Ta jubilej nas obvezuje, da smo tudi danes, v času velikih izzivov in sprememb v katerih se nahaja sodobni svet, dovolj pogumni ter, da še naprej z optimizmom gledamo v prihodnost.
Islam je monoteistčna religija čigavi temelji so zasnovani na veri v enega Boga in veri v vstajanje po smrti, Prihodnji svet. Muslimani delijo skupni okvir etičnih vrednostih in etičnega monoteizma z Judi in kristjani. Pripadniki islama so muslimani, ki spoštujejo in verujejo v preroke, ki jih verujejo tako Judje kot kristjani, Adam, Abraham, Mojzes, Jezus in drugi. Muslimani verujejo, da je zadnji Božji odposlanec Muhammed, sin Amine in Abdullaha, rojen 570. Leta, v Meki. Muhammedova poslanska misija je opogumila številne zatirane posameznike in narode ter jim dala upanje, da lahko menjajo svet nepravičnosti, nasilja in oholosti. Islam je v svojem bistvu zasnovan na vrednotah pravičnosti, skromnosti, človečnosti in idealih pravice, svobode in enakosti. Kot pri vsaki veliki ideji, tako je tudi pri realizaciji islama, prihajalo do njegovih poenostavitev, zoženja na nacionalni ali etnični prostor kot tudi poskusi, da se on spreobrni v nacionalno religijo posameznih narodov. Skozi zgodovino je islam navdihoval posameznike in celotne narode kot nas tudi danes navdihuje, da počnemo dobro, se borimo zoper naših slabosti in na splošno zoper človeških lastnosti, ki svet peljejo v sebičnost, egoizem in prezir. Vzvišeni Bog pravi: »O ljudje, ustvarili smo vas iz moškega in ženske in vas naredili za ljudstva in plemena, da bi se prepoznali med seboj. Najbolj plemenit je v očeh Alaha tisti, ki je najbolj bogaboječ! Alah je zares vseveden in z vsem seznanjen. « (Al-Hudžurat, 13)
»V veri ni prisile in prava pot se jasno razlikuje od napačne. Kdor ne veruje v malike, temveč v Alaha, se drži čvrste vezi, ki se ne pretrga, kajti Alah vse sliši in vse ve.« (Al-Bekara, 256)
Islam ima iste korenine kot Judovstvo in krščanstvo, nastali so in se razvijali na istem geografskem področju in skozi stoletja so delili skupni prostor. Muslimani, kristjani in Judje morajo tudi danes iskati poti sodelovanja, razumevanja in mirnega sobivanja.
Kako je sploh prišlo do priznanja islama v Avstriji?
Na Berlinskem kongresu leta 1878, je Avstro-Ogrska dobila mandat, da upravlja z Bosno in Hercegovino. To je bil uradni začetek razpada Osmanskega cesarstva, ki ji skozi stoletja vladalo večjim delom jugo-vzhodne Evrope. Kar je še pomembneje, to je bil novi izziv za avstrijske oblasti in za lokalno muslimansko prebivalstvo v BiH kako najti novi modus vivendi v večverski družbi po večstoletni vladavini Osmanskega cesarstva na tem področju. Bošnjaki so močno nasprotovali avstrijski vojski, toda zelo hitro je Avstro-Ogrska okupirala BiH. Sprožen je val izseljevanja na področje Osmanskega cesarstva. Z druge strani, hrabri in odločni del prebivalstva, ki je ostal v svoji domovini se je zelo hitro soočil s konkretnimi življenjskimi vprašanji v zvezi z izobraževanjem, družbenimi procesi, ki so bili v tem času prisotni v celem svetu. Cilj tedanje oblasti je bil čim preje osamosvojiti muslimani in jih narediti neodvisnim od Istanbula. Zato je že leta 1882., ustanovljeno upravno telo, ki je bilo zadolženo, da skrbi o verskih, izobraževalnih in kulturnih vprašanjih muslimanov. To je Rijaset Islamske skupnosti, vrhovni poglavar je dobil naziv reisu-l-uleme. Če zanemarimo vse kontraverze glede nastanka in razvoja tega organa in te funkcije, danes lahko povemo, da je to pomagalo muslimanom v BiH in kasneje v Jugoslaviji, da avtonomno upravljajo s svojimi verskimi vprašanji in vplivajo na razvoj dogodkov v vseh državnih skupnostih v katerih so živeli od leta 1878. do danes. Zgodovinarji to obdobje za bosanske muslimane označujejo kot »kulturno-civilizacijski šok«, ker so preko »noči« iz osmansko-islamskega kulturno civilizacijskega kroga prestopili v krščansko-evropski. Do tedaj je bilo pismo v BiH arabsko, turški jezik – jezik administracije, in s prihodom Avstro-Ogrske latinično pismo in nemški jezik postajajo bosansko-hercegovski vsakdan. Največji del prebivalstva je postal nepismen. Morali so vložiti ogromno truda za učenje branja in pisanja teh ljudi. Posebej je zanimiva literatura iz tega obdobja, ki ja nastajala v bosanskem jeziku in se je ukvarjala z vprašanjem novih družbenih okoliščin v katerih so muslimani živeli v okviru Cesarstva čigav vodja je bil katolik. Zanimivo je, da so bile velike razprave o vprašanju prehrane, obleke, služenja vojaškega roka, izobraževanja, vakufskega (trajno dobro) premoženja, verske hierarhije itd. Muslimanski predstavniki so odhajali na Dunaj iskati svoje pravice. Muslimani so se borili za avtonomijo versko-izobraževalnih vprašanj in vprašanj upravljanja s premoženjem, ki je v lastništvu islamske skupnosti (vakuf), ki so jo končno dobili leta 1909. Statut za avtonomno upravo islamskih verskih in vakufsko-mearfiskih (upravljanje s premoženjem Islamske skupnosti in organizacija verskega življenja) poslov, je cesar Franc Jožef razglasil kot zakon, 15. aprila 1909. Vse to je bilo povod za sprejetje zakona 1912, o islamgesetz, ki je bil pogumen in vizionarski korak naprej tedanjih oblasti in odpiranje poti pluralizma in multireligioznosti v Evropi. Ko je 1912, sprejeta odločitev o zakonskem priznavanju islama v okviru tedanje Avstro-Ogrske, je bila utemeljena na izkušnjah oblasti, ki so jih imeli v razpravah, ki so potekale med učenjaki in intelektualnih krogih predvsem v BiH in praktični želji muslimanov, da imajo enakopraven status v Cesarstvu in širši družbi z ostalimi verskimi skupnostmi. Osnovna karakteristika zakonskega priznanja islama 1912, je bila v tem, da so muslimani imeli enake možnosti pri izobraževanju, kulturnih segmentih in razvoju družbe kot ostali prebivalci Avstro-Ogrske. Avstrija je ostala v spominu kot zadnja pravna država na Balkanu, posebej v BiH, ker so po Prvi svetovni vojni 1918, do danes, muslimani v BiH v nevarnem pravnem okolju. Zaradi ekonomskih in družbenih reform, ki jih je uvajala tedanja avstro-ogrska administracija v BiH se je dogajalo, da so se prebivalci srečevali s problemi kršenja pravic, toda s časom so dobili zaupanje v močan pravni sistem, ki jih je ščitil. Spomin na to je še vedno svež v zavesti ljudi, ker je njihova privatna lastnina spoštovana. Na področju Srebrenice je leta 1996. po izgnanstvu lokalnega prebivalstva brezpravno zgrajena pravoslavna cerkev na privatnem zemljišču gospe Fate Orlović. Ona se že 16 let bori, da se brezpravni objekt premesti z njene posesti, še vedno brezuspešno. To navajam zaradi tega, ker je pred stotimi leti avstrijska oblast spoštovala premoženjske pravice. Zato je priznanje islama 1912, imelo stvarno in simbolično vrednost, ker je ščitilo zagotovljene vrednosti in enakost vsakega človeka pred zakonom. Posebej je treba poudariti, da je ta zakon omogočil aktivno sodelovanje v širših družbenih procesih. Ta zakon je bil osnova reafirmacije pravic muslimanov v moderni Avstriji ob koncu šestdesetih let 20. stoletja. Moderna avstrijska država se pogosto navaja kot primer uspešne integracije muslimanov in pravic, ki jih imajo v okviru države, posebej v segmentu izobraževanja, verouka v šolah, visokega islamskega izobraževanja, spoštovanja pravic glede islamskega načina prehranjevanja in na splošno pravic v zvezi z manifestiranjem religije. Zato je avstrijski model najpravičnejši v Evropi. Veliko je posameznikov v Avstriji prispevalo k medsebojnem razumevanju med muslimani in kristjani. Med njimi so posebej pomembni rahmetli (pokojni) Smail Balić, ki je umrl pred desetimi leti in je bil pokopan na Dunaju in dr. Bsteh, pokojni Bernard Stielfrid bivši direktor avstrijske kooperacije in številni drugi. Oni so gradili človeške mostove, ki jih mi danes krepimo in z optimizmom gledamo v našo prihodnost.
Ob koncu moram izraziti svojo hvaležnost in spoštovanje odgovornim v Islamski skupnosti v Avstriji g. Fuadu Sanaču in svojim kolegom iz Kertnera (Koroške) g. Esadu Memiću, Hasudinu Atanoviću in vsem imamom, veroučiteljem in veroučiteljicam, kar čuvajo dostojanstvo in digniteto naše vere in na ta način najbolje kažejo ideale islama, ki se zrcalijo v spoštovanju človeškega življenja, sočutja do vseh ljudi in, ker razvijajo človeške odnose s kristjani katoliki, protestanti in s širšo družbeno skupnostjo. Naj bo naša vodilna ideja v življenju hadis (govor Muhammeda, a.s.) Muhammeda, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir, ki je povedal: »Nihče od vas ne bo iskreni vernik, dokler ne bo želel drugemu tisto kar želi samemu sebi.«
Hvala za vašo pozornost.«
