Tekst je objavljen v NeDelu, 03. junija 2007
Nedžad Grabus
»Ni več vprašanje, ali džamija bo, ampak le še, kdaj bo,« je prepričan 39-letni Neždad Grabus, ki je, kot pravi, po naravi optimist. In zato se mu po sredinem podpisu pisma o nameri za prodajo zemljišča ob Kurilniški ulici v Ljubljani z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem njegova napoved, da bo tam čez šest let stal islamski verski in kulturni center, zdi povsem realna. V petek je minilo točno leto dni, odkar je iz Sarajeva prišel v Slovenijo in na položaju zamenjal muftija Osmana Đogića.
Na ta trenutek smo čakali 40 let,« je v sredo v trenutku evforije dejal Grabus. Islamska skupnost je namreč že daljnega leta 1968 vložila prošnjo za gradnjo džamije v Sloveniji, in kot kaže, bo njeni želji naposled ugodeno, in to prav pod vodenjem Grabusa, ki je bil in je še predavatelj na sarajevski fakulteti islamskih znanosti (FIN). »Enkrat mesečno imam v Sarajevu še vedno predavanja. Delo na univerzi te namreč zasvoji in je z njim težko prekiniti,« pove Grabus, ki zdaj z družino – tremi sinovi in ženo Sadiko – živi na Brezovici pri Ljubljani. Otroke sta vpisala v šolo, Sadika, ki je imela v Sarajevu svojo zobozdravstveno ambulanto, se intenzivno uči slovenščine, da bi se nato lahko potegovala za podobno delovno mesto. Nekdanjemu novinarju, kot se sam poimenuje – več kot deset let je namreč delal na BH radiu 1 in bil tudi urednik religijskega programa, hkrati pa tudi sodelavec TV Sarajevo – kronično primanjkuje časa, odkar je prevzel dolžnosti muftija. »Rad veliko berem in pišem, doma me čaka kup knjig v slovenskem jeziku, ki pa bodo očitno počakale na poletni dopust,« prizna avtor in prevajalec številnih tekstov, ki dobro govori slovensko. Kot je napovedal ob prevzemu funkcije, bo znanje slovenskega jezika obvezno tudi za vse imame v Sloveniji, podobno želi izobraziti mlade in starejše s prevodi veroučnih učbenikov v slovenščino in ostale materne jezike v Sloveniji živečih muslimanov. »Veliko napovedanega seveda še ni uresničenega, ker sem v tem letu dni v glavnem okoli sebe zbiral ljudi, s katerimi bomo kos izzivom in uresničevanju zastavljenih ciljev.« Primarno še vedno ostaja povezovanje oz. boljša organizacija posameznih lokalnih skupnosti muslimanov in njihova čim uspešnejša integracija v slovensko družbo. Na zaplete, ki so nastali po odstavitvi oz. odstopu prejšnjega muftija Đogića, ko je ta ustanovil novo muslimansko skupnost, je že pozabil. »Menim, da je to naša interno rešljiva zadeva. Ne vem, zakaj bi se notranje delili, če je cilj, da se muslimani v Sloveniji čim bolj povežemo?« Nova domovina mu je sicer pri srcu – na račun sprejema funkcije muftije je zavrnil dveletno delo na danski univerzi. Poldrugo leto je na začetku 90. let prejšnjega stoletja kot imam že preživel na Jesenicah. Pravi, »je na Gorenjskem res lepo, a takrat sem bil mlajši in sem imel manj obveznosti kot danes«.
Kljub temu je »kriv« za verski preporod tam živečih Bošnjakov, med drugim je k nadaljnjemu izobraževanju spodbudil tudi Hamdijo Blekića, ki se je samoiniciativno vključil v reševanje Toma Križnarja iz sudanskega zapora. Izobraževanje in poudarjanje, da islamska skupnost potrebuje magistre in doktorje znanosti, so namreč del Grabusovega vsakdanjega besednjaka. Tudi sam je nedolgo tega na sarajevski fakulteti islamskih znanosti, kjer je tudi diplomiral in magistriral, zagovarjal svojo doktorsko disertacijo s področja, s katerega predava – akaid, islamsko doktrino. »Urediti moram le še formalnosti, za katere se po prihodu v Slovenijo še ni našlo časa.« Jana Zupančič
