Najlepša nagrada

”Tistim, ki verujejo in delajo dobro, bomo izbrisali slaba dejanja in jim za tisto, kar so storili, zagotovo dali najlepšo nagrado.”

(El-Ankebut, Pajek, 7)

 

O navedenem kur’anskem stavku (ajetu) obstaja kar nekaj znanstvenih postavk:

Prva: Kur’anski stavek kaže na to, da se dela razlikujejo od imana (verovanja), saj veznik (in) v tem primeru izraža medsebojno raznolikost.

Druga: Dobra dela spadajo v skupino, ki predstavlja cilj imana, saj sta izbris slabih dejanj in obdaritev povezana z deli, dobra dela pa so plod imana. Podobno je z drevesom, ki daje plodove. Pri tem so tudi žile in veje del drevesa, medtem ko voda in zemlja okrog njega nista. A plodovi lahko dozorijo samo s pomočjo vode in zemlje. Tako je tudi z imanom in dobrimi deli. Če okoli drevesa zraste plevel, lahko plodovi slabše dozorijo. Če pa plevel prevlada, obstaja možnost, da plodovi popolnoma izginejo in drevo propade. Podoben vpliv imajo tudi slaba dela na iman.

Tretja: Dobro delo je večno, saj je dobrota nasprotje tistega, kar je pokvarjeno. Kar je pokvarjeno, propade in od tega ni koristi, medtem ko dobro delo prinaša veliko koristi. Dobro delo je lahko koristno in se lahko obdrži, če je odvisno od nečesa, kar je večno, večen je pa samo Allah, dž.š. Zato mora biti delo narejeno z iskrenim namenom in v Njegovem imenu, da bi ostalo večno.

Četrta: Dobro delo je povzdignjeno, ker kur’anski stavek pravi: ”… in dobro delo povzdiguje” (Fatir, 10). Dobro delo se ne more povzdigniti samo z lepo besedo. Lepa beseda povzdiguje dobro delo tako, da je delo sprejeto samo od vernika. Zato je v začetnem kur’anskem stavku omenjeno najprej verovanje in nato dobra dela. Tu je prisotna še nekakšna prefinjenost, in sicer se dela tistega, ki je po šeriatskem pravu zavezan k dobrim delom, delijo na tri vrste:

  • dobra dela srca − to je vernikovo razmišljanje, verovanje in potrjevanje resnice,
  • dela jezika − to so zikr (omenjanje Boga) in pričanje vere ter
  • dobra dela organov − to je pokornost in bogoslužje. Telesno bogoslužje se ne more povzdigniti samo po sebi, iskrene besede pa lahko.

Poslanec Muhammed, a.s., je rekel: ”Allah se ‘spusti’ na zemeljsko nebo in vpraša: ‘Je tu kdo, ki se kesa?”’ Skesanec je tisti, ki se iskreno pokesa. Poleg tega je Poslanec, a.s., dejal, da je Allah, dž.š., rekel: ”Jaz sem s tistimi, katerih srca so zlomljena.” To pomeni, da je s tistimi, katerih srca so zlomljena zaradi razmišljanja o človeški nemoči in Allahovi veličini. Kdor razmišlja o Allahovi milosti, bo našel Vzvišenega. S tem postane jasno, da se Allah ”spusti” k tistim, ki delajo nekaj z iskrenim namenom; da dela jezika odhajajo k Allahu; da se dela naših organov povzdignejo k Njemu.

prikazna

Peta: Vzvišeni Allah je poleg imana in dobrih del omenil tudi dve Svoji deli, in sicer izbris slabih dejanj ter nagrajevanje z najlepšo nagrado. Tako izbris slabih dejanj sovpada z imanom, nagrajevanje pa z dobrimi deli. Navedeno zahteva tri zaključke. Prvi je ta, da nihče od vernikov ne bo ostal večno v ognju, saj njegov iman briše slaba dejanja. Drugi je ta, da je omenjena nagrada ločena od vhoda v raj (dženet), saj vernik gre v raj zaradi svojega imana, ker se mu slaba dejanja brišejo. Najlepšo nagrado dobi tisti, ki naredi nekaj, česar oči niso videle, ušesa niso slišala in kar ljudem nikoli ni padlo na misel. Tretji je ta, da iman zabriše grehe, ki jih storimo na tem svetu (dunjaluku), in Allah, dž.š., bo prikril pomanjkljivosti vernika na ahiretu. Dobra dela vernike, ki grešijo, postavljajo v boljši položaj, zato jih bo Allah, dž.š., na ahiretu nagradil z najlepšimi nagradami. Greh torej ne more izničiti imana, temveč iman uničuje in zabriše grehe ter vernika vodi k nenehnemu iskrenemu kesanju (tevba).

Prevzeto: Časopis Semerkand, februar 2011, številka 5